23. junij, 2016 / Film/TV

Odprto morje (Fuocoammare)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Odprto morje je dokumentarec italijanskega režiserja Gianfranca Rosija, glavnega nagrajenca zadnjega mednarodnega filmskega festivala v Berlinu. Lampedusa je italijanski otok, geografsko bližje Afriki kot Evropi, ki je postal sinonim za begunsko krizo. Že 20 let tja skoraj dnevno prihajajo ladje, nabito polne z ljudmi, ki so za ta beg plačali tudi do 1500 dolarjev in vsaj 15000 jih je pri tem izgubilo življenje. Film nam poskuša na vizualno dodelan, skoraj impresionističen način prikazati dvojnost življenja na otoku: na eni strani skoraj idilično življenje prebivalcev otoka, na drugi pa peklenska pot tistih, ki si hočejo rešiti življenje.

 

Zdravnik Pietro Bartolo je edini od predstavljenih prebivalcev otoka, ki se dotika obeh svetov. V najbolj dokumentarističnem delu celotnega filma nam pove, kaj vse je videl: mlade ljudi z opeklinami zaradi kemikalij, trupla nosečnic in novorojenčkov ter trupla žensk, ki so rodile med potjo in imajo otroka še povezanega s popkovino. Višek vseh teh grozot se mu zdi oskrunitev mrtvega telesa, ki jo mora narediti: mrtvim mora prerezati prst ali drug del telesa, da so lahko identificirani.

 

A Lampedusa ni samo to. Na Lampedusi živijo ljudje, ki jim ta kriza na videz ni preveč spremenila vsakodnevne rutine – moški, ki še zmeraj lovi ribe; Samuele in njegov prijatelj, ki se učita uporabljati fračo; gospa, ki ob pripravljanju kosila gleda poročila; fant, ki vodi lokalni radio in predvaja le ljudske pesmi. Ena od teh pesmi je prav Fuocoammare, iz katere je režiser vzel naslov filma. Otočani jo pojejo v spomin na dogodek iz druge svetovne vojne, ko je nekega večera v pristanišču zagorela vojaška ladja, njim pa se je zdelo, kot da bi bil ogenj na morju, kar se v dialektu reče »fuoco a mare«. Režiser je hotel s tem naslovom sporočiti, da se v prenesem pomenu isto dogaja v sedanjosti: morje gori. Kot se večkrat zgodi, se je ta detajl s slovenskim prevodom naslova filma žal izgubil.

 

Dokumentarec največ časa posveti prav tem osebam. Na njihovem otoku ljudje že 20 let prihajajo z dolge in nevarne poti, da bi si rešili življenje, oni pa se o tem niti enkrat ne pogovarjajo, sploh jih ne omenijo. Le stara gospa ob gledanju poročil reče »ubogi ljudje«. Njihovo življenje nemoteno teče naprej. Ti ljudje predstavljajo večino Evropejcev, ki ob gledanju poročil sočustvujemo z begunci in migranti, a nič ne naredimo, da bi jim pomagali. Begunci pa niso fiktivni liki iz serij ali filmov, ki jih vsi tako radi gledamo, to so resnične osebe, ki se borijo za preživetje.

 

Z mojstrsko posnetimi in zmontiranimi impresionističnimi prizori nam dokumentarec, ki vsaj po vizualni plati presega klasično dokumentarno obliko, prikaže zadnji del njihovega potovanja. Kaj vse so morali preživeti in pretrpeti v ostalem delu potovanja, pa izvemo skozi repanje Nigerijca v sprejemnem centru. To repanje spominja že na ritual oziroma molitev in je prav zaradi tega eden izmed najmočnejših prizorov filma. Skupaj s pričevanjem zdravnika in prikazom mrtvih teles znotraj male ladje je ravno ta prizor tisti, ki prikazuje ogromno razsežnost te krize. Prav te tri prizore bi bilo treba predvajati v vseh evropskih parlamentih, v vseh šolah, v vseh kinodvoranah, v upanju, da naša reakcija ne bo le: »Ubogi ljudje.«

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=f8Kc5wy0Rxg[/embedyt]

                         
odprtomorje