5. 2. 2020 / Film/TV / Recenzija

Nevidno življenje Evridike (A Vida Invisível)

Režija: Karim Aïnouz 
Igralska zasedba: Julia Stockler, Carol Duarte, Flávia Gusmão, António Fonseca, Gregório Duvivier
Datum izida: 20. december 2019 (ZDA)
Ocena: 8/10

Lanski zmagovalec kategorije Posebni pogled (Un Certain Regard) v Cannesu je pripoved o vztrajnosti žensk in nevidnih sestrskih vezeh. Film Nevidno življenje Evridike (A Vida Invisível) je postavljen v Rio de Janeiro, v začetek petdesetih let prejšnjega stoletja, čas patriarhalne represije in zastarelih vrednot. Film spremlja življenje sester Gusmão, starejše Guide (Julia Stockler) in mlajše Euridice (Carol Duarte), med katerima je kljub značajskim razlikam pristna ljubezen. Guida je temperamentna in impulzivna (pri dvajsetih so ji prioriteta čutni užitki), medtem ko je Euridice bolj umirjena in premišljena ter ima jasno zastavljene cilje: na Dunaju se želi izšolati za koncertno pianistko.

Poroka s sinom lokalnega vplivneža bi nedvomno izboljšala finančni položaj njune družine, ki pripada nižjemu srednjemu razredu, vendar Guida nekega večera hlini slabost in na skrivaj pobegne v Evropo s privlačnim grškim mornarjem. Posledično v zakonskem jarmu s preprostim Antenorjem (Gregório Duvivier) pristane Euridice. Guida se po neuspešni romanci predčasno vrne z nosečniškim trebuhom, vendar jo besen oče nažene od doma in ji navrže laž, da se njena mlajša sestra izobražuje na dunajskem konservatoriju.

Skozi večmesečne, tudi večletne preskoke, ki jih pomagajo dopolnjevati Guidina pisma sestri, spremljamo paralelni življenji obeh deklet. Euridice v svojem zakonu trpi in nepričakovano zanosi. Njen mož jo neprestano objektivizira, njegovi dotiki so sprva nerodni, nato celo grobi; njuni prizori ljubljenja so zato izrazito neprijetni. Guida živi s starejšo prijateljico v revnejšem predelu mesta, kjer jo moški zaničujejo in izkoriščajo. Guidi sodelavec sredi malice zabrusi, naj bo hvaležna, da sploh lahko dela v tovarni, kajti ženske, kot je ona, bi morale delati v bordelih. Obe sestri na svoj način spoznata, kako je biti sama v svetu.

Euridice svojemu možu dopoveduje, da samo z igranjem na klavir postane nevidna, da se le s tem izogne bremenu gospodinjenja in njegovi potrebi po spolnosti. Obenem pa on ne vidi njenega trpljenja zaradi zatrtih ambicij, za njene želje nikoli nima posluha, po njegovem bi ji moral klavir v njunem gospodinjstvu popolnoma zadoščati. Edina, ki bi jo uslišala in spodbujala, je Guida, a to počne zgolj skozi pisma, na katera ne prejme odgovora.

Karim Aïnouz je v adaptaciji romana Marthe Batalha ustvaril tropsko melodramo, v kateri se poklanja svoji materi in ženskam njene generacije, ki so (podobno kot osrednji junakinji v filmu) v sredini dvajsetega stoletja živele, kot pravi režiser, nevidna življenja. Film se uspešno izogne pretiranemu karikiranju surovosti moških likov, občasno ponavljanje prizorov trpinčenja in zlorabe pa prekrije izjemna zasedba z dvojico mladih igralk na čelu. Očarljiva je tudi kamera Hélène Louvart, ki z nasičenimi toplimi odtenki potencira čutno tropsko atmosfero in poustvari ogenj strasti, ki tli v obeh sestrah. Nevidno življenje Evridike je bil aktualni brazilski kandidat za mednarodnega oskarja in se mu je celo uspelo uvrstiti v ožji izbor, čeprav na koncu ni končal med petimi nominiranci.