3. marec, 2017 / Film/TV

Matura (Bacalaureat)

Marija
Jeremić

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Produkcijska hiša bratov Dardenne Les Films du Fleuve že pred začetkom Mature režiserja Cristiana Mungiua sporoča gledalcu, da ga uvaja v evropski film, kar odpira vprašanje, kaj sploh je evropski film danes. Režiser in scenarist Mature Mungiu je že znan po brezkompromisni kritiki stanja morale v Romuniji, kar, če upoštevamo uvodno sporočilo brata Dardenne, zastavlja problem, zakaj je grenko stanje duha v Romuniji relevantno za evropski film. Čeprav je Mungiu z domala kirurško preciznostjo napovedal letošnje proteste v Bukarešti, je vendarle njegov družbeno-angažiran realizem to, zaradi česar se uvršča v prve vrste evropskega filma in se lahko primerja s Kenom Loachom (Jaz, Daniel Blake) in bratoma Dardenne (Neznanka). Z drugimi besedami, če sploh obstaja »evropski« film, potem je to Matura.

 

Gledalec ne bo dobil moralnega zadoščenja po ogledu Mature, ker so poštenost, dostojanstvo in zakon le prazne besede v pesimističnem vpogledu v nezadostna opravičila protizakonitega ravnanja, tokrat v imenu očetove ljubezni. Romeo (Adrian Titieni) je pripadnik generacije, ki je odraščala med avtokracijo Nicolae-a Ceauşescu-a, vendar je po usmrtitvi komunističnega diktatorja ostal v materni državi, saj je verjel v svetlo prihodnost. Njegova hčerka Eliza (Maria-Victoria Dragus) ima enkratno priložnost za pridobitev štipendije znamenite angleške univerze Cambridge, vendar le pod pogojem vsaj prav dobrega uspeha na maturi. Dan pred maturo Elizo napade neznan moški in jo skoraj posili. Romeo se začne bati za hčerkino prihodnost, saj ne ve, če bo Eliza zmožna pisati maturo spričo psiholoških travm. Začne iskati protizakonito rešitev, ne da bi upošteval nasprotovanja apatične in depresivne žene (Lia Bugnar). Roka roko umije in Romeo najde osebo, ki lahko po tihem popravi Elizine ocene.

 

Čeprav je Romeo protagonist in je v ospredju filma, je psihološko ujet v racionaliziranje korupcije, češ da mora stvar vzeti v svoje roke, saj ve, da se ne more zanašati na izprijen sistem. Paradoks je v tem, da so on in njegove veze stebri državnega sistema, medtem ko jim je glavno opravičilo za zlaganost inkoruptivnost prav nepoštenost sistema, ki ga sami predstavljajo. Dialoških scen med dvema skorumpirancema je na pretek in so posnete tako, da gledalec vidi like od strani, kar neposredno kaže, da gre za protizakonite dejavnosti. Odločitev režiserja, da spremlja Romea od strani, film pa konča z neposrednim vpogledom v Elizin razred na slovesnost mature razkriva, da je resnična drama filma v ozadju. Medtem ko je Romeo obseden s prihodnostjo svoje hčerke in se zapleta v nihilizem, Eliza namreč odrašča. Romeo se, kljub temu da je protagonist, psihološko ne razvija. Eliza, na drugi strani, se razvija od pasivnega dekleta, ki služi le kot nosilka sanj svojega očeta, do samostojne osebnosti, ki je neposredno doživela moralno popačenost družbe, saj ji ni nihče od mimoidočih pomagal, ko je bila napadena, in kasneje odkriva, da se ne njen lastni oče ne policija ne menijo za pravičnost in poštenje. Z zadnjim kadrom Mungiu neposredno nagovarja gledalca in ga sprašuje, kakšna bo Elizina generacija, če ji je za zgled  grenka sodobnost. Mungiu je na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljšo režijo spričo inteligentnih in naravnost osupljivih kadrov, ki dosledno spremljajo ritem zgodbe.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=oCJCDF4h8Zg[/embedyt]

                              
graduation-bacalaureat-cristian-mungiu