26. maj, 2017 / Film/TV

Majhne laži (Big Little Lies, 1. sezona)

Kristian
Kavčič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Slikovita ameriška obmorska mesteca so, kot kaže, pravi raj za ustvarjalce filmskih serij. Predvsem v zadnjem desetletju je moč opaziti skokovit porast izbire tega prizorišča: Dexter (2006–2013) se je odvijal v Miamiju, Maščevanje (2011–2015) v Hamptonsu, Graceland (2013–2015) in ameriška verzija Ljubic (2013–2016) v Kaliforniji, The Affair (2014–) pa v Montauku. Lahko bi celo rekli, da gre za svojevrsten podžanr. Razlog izbire takega prizorišča tudi za Majhne laži ostaja uganka; morda je nekaj skrivnostnega v odtenkih modro-zelene, morda nekaj zloveščega v odblesku sončnih žarkov na morski površini, morda pa gre zgolj za kontrast med poletno brezskrbnostjo, ki jo običajno povezujemo z obmorskimi kraji na eni strani in hladnokrvnim zločinom na drugi. Če dobro pomislimo, je nekaj podobnega leta 1975 počel že Spielberg v Žrelu, le da tokrat plenilec ni morski pes, ampak ženska. In ta je lahko, kot se izkaže v HBO-jevi seriji Majhne laži, celo smrtonosnejša.

 

Tokrat se v vsem svojem blišču in glamurju predstavi Monterey, mestece, ki se zdi na prvi pogled kot s pocukrane razglednice. Ambiciozne ženske, zaposleni možje in ubogljivi otroci. Jasno je, da se za fasadami popolnosti skrivajo razpoke, ki segajo globoko in naravnost ekshibicionistično razkrivajo najšibkejše točke družin, ki jim v zgodbi sledimo. Vse se začne z zelo pomembnim družinskim trenutkom – pričetkom prvega šolskega leta. Mame, ki spremljajo otroke, so obenem protagonistke serije. Med njimi je Madeline Martha Mackenzie (Reese Witherspoon), ki je seznanjena z vsemi in vsem, nekdanja odvetnica Celeste Wright (Nicole Kidman) in njuna nova prijateljica Jane Chapman (Shailene Woodley). A že na prvi šolski dan med ženskami izbruhne škandal, ki jih razdeli v dva sovražna tabora. Pred gledalci se razstre slutnja šokantnega umora, ki se bo uresničila v nadaljevanju in bo usodno povezala omenjene fatalke.

 

 

Ena izmed glavnih prednosti nove satirične drame je plejada zvenečih zvezdniških imen, ki jih primarno povezujemo z blockbusterji, kar je še en dokaz, da se igralska smetana počasi, a zanesljivo, seli s kinematografskih platen na televizijske zaslone. Reese Witherspoon je v vlogi Madeline frfotava in jezikava, a hkrati tudi ranljiva ter osredotočena na svoj cilj. Precej spominja na Elle Woods, lik, ki ga je Witherspoonova upodobila v komediji Blondinka s Harvarda (2001) in njenem nadaljevanju dve leti kasneje, le da tokrat igra svojo starejšo različico. S tega vidika bi lahko liku očitali premalo raznolikosti v primerjavi z njenimi drugimi upodobitvami, a v sklopu atmosfere serije deluje. Nicole Kidman je v vlogi Celeste bolj medla in neizkoriščena. Ni povsem jasno, ali gre krivca iskati v režiji, scenariju ali preprosto igralkini interpretaciji, a dejstvo je, da Kidmanova ne izrazi vsega svojega potenciala in v vlogi velikokrat deluje nezainteresirana. Kot da bi se celo sama distancirala od lika, ki ga igra, kar deluje odbijajoče. Najbolj preseneti Shailene Woodley, ki ji zrelejši lik pristaja, hkrati pa z mladim igralcem Iainom Armitagem uprizorita prepričljiv materinsko-sinovski odnos. Morda bo ravno ta vloga tista, ki bo Woodleyjevo povzdignila iz kalupa vloge najstniške borke v distopičnih svetovih (trilogija Razcepljeni, 2014–2016). Skrbno so izbrane tudi stranske vloge, od Laure Dern (Renate Klein), do partnerjev naših dam; Alexander Skarsgård, James Tupper in Adam Scott. Vsi so v svojih vlogah prepričljivi in hkrati premišljeno pomaknjeni v ozadje, da ne zasenčijo glavne trojke, Dernova pa je naravnost odlična in z občasnimi histeričnimi izbruhi ukrade pozornost.

 

Da je miniseriji uspelo pritegniti k sodelovanju zvezdnike takega kalibra, pravzaprav niti ni presenetljivo. Nastala je namreč po istoimenski knjižni predlogi avtorice Liane Moriarty iz leta 2014, ki se je znašla tudi na samem vrhu lestvice New York Times. V slovenščino knjiga še ni bila prevedena, beremo pa že lahko njeni knjigi Moževa skrivnost (The Husband’s Secret) in Vse za ljubezen (The Hypnotist’s Love Story). Majhne laži režira Jean-Marc Vallée, ki je režiral tudi s tremi oskarji nagrajenega Klub zdravja Dallas (2013) in za oskarja nominirano Divjo (2014), pri kateri je prvič sodeloval z Witherspoonovo in Dernovo. Scenarij je spisal stari znanec televizije David E. Kelley. Oba sta se izkazala, saj so prizori pod njuno taktirko učinkovito zasanjani in prežeti s pastelnimi toni, a hkrati zelo živi in nasičeni.

 

 

Zaplete, ki se iz epizode v epizodo vrstijo, prekinjajo vizualno razkošni in bahavi posnetki morja in njegovega mogočnega valovanja. Na tem mestu se vsili asociacija na sirene, ki so moške zvabljale v smrt, podobno kot to počnejo naše junakinje. Spretno umeščen in strukturiran interier bogataških hiš s hladno in odtujeno statiko trga vdira v posnetke dinamične in divje narave. Že v prvi epizodi smo priča pomenljivemu prizoru razkošno oblečene Kleinove, ki v rokah drži kozarec drage alkoholne pijače, občuduje montereyjsko panoramo in možu, ki je premišljeno postavljen v ozadje, tarna o dogodkih tistega dne. Kamera gledalca povabi v notranjost njene razkošne vile, ki je presečišče ravnih robov, elegantne ostrine in hladnih odtenkov. Takoj je opazno pomanjkanje okroglega, toplega, organskega; meja med naravnim in umetnim je jasno začrtana in ne dopušča prehajanja. Celo rože, ki krasijo notranjost, delujejo plastično in izžarevajo naduto izumetničenost. Vse to je v namernem ostrem kontrastu z otroškimi sobami, v katere dobimo vpogled; soba Janinega sina Ziggyja je precej bolj vabeča in polna svetlečih nalepk v obliki zvezdic, ki ponoči odganjajo temo. Pomenljiva je tudi umeščenost samih dogodkov v prostore – medtem ko ženske v svojih veličastnih sobanah spletkarijo, pljuvajo po »prijateljicah« in kujejo zarote (torej izražajo premoč), otroci v svojih pišejo domače naloge, po mobilnih telefonih komunicirajo s prijatelji in sanjarijo (izražajo svojo nedolžno ranljivost). A kljub vsemu je opazno vračanje ženske k naravi. Še posebej v Madelininih prizorih; kadarkoli je razburjena, stopi na teraso ali pa na plažo, v fizični začetek narave in v morskem horizontu išče odgovore.

 

Pomembno vlogo v seriji ima tudi glasba. Večino soundtracka sestavljajo skrbno izbrani komadi, ki prizore dopolnjujejo in jih bogatijo (npr. Cold Little Heart Michaela Kiwanuke). Poslušanje glasbe in podoživljanje določenih dogodkov ob njej povezuje vse tri matere, z njeno pomočjo pa se še posebej močno izraža Chloe Mackenzie (Darby Camp), ki s svojim enkratnim playlistom preganja dolgčas med vožnjami v šolo.

 

Serija blesti v subtilnem prikazu nekaterih še zmeraj tabuiziranih tem, kot je na primer posilstvo, saj ga zgodbeni lok predstavi v različnih kontekstih. V ospredju je tudi prikaz boja mater samohranilk in občutka pritiska stalnega dokazovanja pred drugimi materami; ne le, da se ves čas trudijo preprečiti otrokov občutek pomanjkanja drugega starša, ampak se tudi preprosto bojijo »zlomiti se«, saj se to povezuje z občutkom šibkosti in neusposobljenosti za materinsko vlogo. Majhne laži spomnijo tudi na izvrstni Masaker (2011) režiserja Romana Polanskega, v katerem Jodie Foster, Kate Winslet, Christopher Waltz in John C. Reilly pokažejo, kaj se zgodi, ko starši pretirano nadzorujejo življenja svojih otrok, se vanje po nepotrebnem vmešavajo in prek njih izživljajo svoje frustracije. Tako v seriji kot tudi v filmu se otroci izkažejo za veliko zrelejše od svojih staršev, kar je seveda paradoksalno, a še kako resnično.

 

 

Estetski in pripovedni vrhunec se sklene z navdušujočim in napetim finalom, ki vse fragmentarne zgodbene loke zadovoljivo združi v zaokroženo celoto. Glavni razplet bo za pozorne gledalce sicer morda predvidljiv, kar pa glede na vrhunskost celotne izvedbe zlahka spregledamo. Finalna epizoda ima pridih zaključenosti, kar je pričakovano, glede na to, da je bila adaptacija zasnovana kot miniserija, a nekateri člani ekipe že namigujejo na to, da obstaja možnost naslednjih sezon, kar bi bilo glede na potencial nadaljnjega razvoja same zgodbe in seveda celotne ustvarjalske ekipe, dobrodošlo.

                                   
1200