10. marec, 2019 / Film/TV
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

Madmoiselle Paradis (rež. Barbara Albert)

Martin
Justin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Madmoiselle Paradis (2017), novi film ljubljenke avstrijske kinematografije Barbare Albert, je zanimiv predvsem kot prikaz zgodovine 18. stoletja na habsburškem dvoru, z vsemi njegovimi smešnimi kostumi in zablodami, s katerimi so se spopadale predvsem ženske. Film veliko dolguje krasni Marie Dragus, njeni upodobitvi Marie Theresie Paradis, protagonistke zgodovinske drame. V otroštvu oslepeli aristokratinji in genialni pianistki se namreč krešejo vsi nasprotujoči si pritiski družbe in njene lastne želje. Sploh, ko zaradi zdravljenja dr. Mesmerja (Devid Striesov), nekakšnega zgodnjega bioenergetika (predvsem pa nekoga z razumevanjem, da steznik in družbena pričakovanja škodujejo zdravju), ki se s svojim naukom o fluidih poskuša uveljaviti v dogmatičnem akademskem svetu, ponovno pridobi vid, a s tem nazaduje pri igranju. Tako je soočena z dilemo: nadaljevati z zdravljenjem ali pa vid žrtvovati za dobro talenta in glasbene kariere (s katerim bi ohranila priljubljenost in cesaričino finančno podporo).

Na koncu se namesto nje odločita nestrpna starša – aristokratinja v 18. stoletju seveda nima pravice do samoodločbe in ni edina. Drugi se odločajo tudi namesto mlade služkinje Agnes (Maresi Riegner), določajo ali je lepa ali grda (grda seveda, pač služničarska nesnaga, se hihitata mnogo manj prikupni Theresini prijateljici), odločijo s kom in kdaj bo zanosila. Sama se nato poskuša odločiti vsaj, ali bo otroka obdržala in poje nekaj zdravil, ki jih najde v kabinetu dr. Mesnerja, s tem tvega svoje življenje in izgubi služno. Česar pa Thesere ne zmore in žalostno konča – tako kot je začela: slepa za klavirjem, kjer »kot general« nadzoruje glasbo, medtem ko nima popolnoma nobenega nadzora nad svojim življenjem.

Napovednik: