27. december, 2016 / Film/TV

Loving

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Tudi letos se je filmski festival v Cannesu izkazal za vljudnega, ko je filmu Loving iz kurtoazije podaril nominacijo za zlato palmo. Režiser in scenarist Jeff Nichols je mlad in ambiciozen Američan, ki si prizadeva biti veliko bolj provokativen, kot je dejansko njegov konvencionalen in predvidljiv slog ter zgodba, ki bi lahko le stežka prepričala elitno žirijo. Loving je zadnji med njegovimi pokloni ameriški liberalistični politiki. Lahko se samo sprašujemo, kaj je Cannes s to nominacijo dejansko mislil, saj je postavil Loving v zelo neroden položaj, ob bok mojstrovin kot sta Julieta in Paterson.

 

V filmu gre za zakon Mildred in Richarda Lovinga, črnke in belca, ki sta izgnana iz države, saj je njuno medrasno razmerje v Virginiji v šestdesetih letih nezakonito. Zakonca se preselita v sosedno državo, da bi se izognila zaporni kazni. Loving  je biografija njunega življenja, preden se začneta boriti za svoje pravice na sodišču in jima uspe izkoreniniti podobne rasistične zakone v ZDA. Motivi so izrabljeni in črno-beli, junaki so monotoni, sam pristop k temi pa je preveč previden in nezahteven.

 

Loving je nekontrolirano subjektiven že od samega naslova, ki ga sicer lahko prevedemo kot ljubljenje. Poleg tega je največja pomanjkljivost to, da je spregledal, kaj ali kdo je pravzaprav nosilec filma. Nicholsu zmanjka dara, ko je treba razložiti, kako je nesramen poseg države v medrasna razmerja vplival na odnos med junakoma ter kaj je pravzaprav povzročilo zgodovinsko spremembo ameriške ustave. Minimalističen pristop k scenariju se mu ni posrečil, kar ima za posledico plehko moraliziranje in splošno neprepričljivost filma.

 

Režija je dokaj konvencionalna, razen v enem primeru. Na samem začetku je gledalec priča Mildredini nežni izpovedi Richardu, da je noseča. Gledalec opazuje njen topel profil, ki mu z druge strani filmskega platna sledi moški profil. Najprej se zdi, da sta nasprotnika in da bo otrok Richardu v breme. Nato pa se kamera premakne pred Richarda in Mildred je jasno, da sedita drug ob drugem kot zaljubljenca. Gledalec ni več le priča njuni ljubezni, temveč se zdi, kot da hoče z vmešavanjem par ločiti. To je inteligentna in čisto filmska metafora: karkoli že se dogaja med Mildred in Richardom, se tiče samo njiju.

 

Rasizem je še kako pomembna tema, a Nichols se je iz režiserja spreobrnil v moralizatorja. Vendar je problem drugje. Loving je nastal v času, ko navdušenje nad filmom 12 let suženj ni še usahnilo, saj je slednji med najbolj brutalnimi in občudovanja vrednimi filmi o ameriški rasistični tradiciji. Po drugi strani je imel Nichols odlično priložnost, da bi uporabil politične turbulence ob letošnjih ameriških volitvah. Žal ni bil dovolj pogumen in se je zanašal na sentimentalnost, ki ne more resnično pritegniti gledalca.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=zRXuCY7tRgk[/embedyt]

                         
116-loving