24. januar, 2016 / Film/TV

Ljubezen (Love)

Patricija
Fašalek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ne glede na sloves režiserja Gasparja Noéja in skoraj še večjo publiciteto filma nekako ne pričakuješ, da te bo, ko si v kinu nadeneš 3D očala, že uvodna scena brcnila v bistvo celotnega filma – pornografijo. Če vidiš prvi kader, vidiš skoraj vse, tako zgodbo sámo kot način snemanja, saj se nič od tega ne spreminja, zapleta, razvija in ne opraviči tega, da je namen filma kaj drugega kot prikazovanje necenzuriranih spolnih odnosov v 3D-tehniki.

 

Režiser je za svoj najnovejši film izbral neizkušene glavne igralce, Američana Karla Gustava in Francozinji Klaro Kristin in Aomi Muyock, ki pravzaprav niso še nikoli prej stali pred kamero. Toda to se izkaže za najmanjši problem; dlje kot namreč spremljamo dogajanje, bolj se nam zdi, kot da Gaspar Noé še nikoli prej ni stal za kamero. Fragmentiranost kadrov, prizorov in same zgodbe je slabo zastavljena, saj se v njej izgubi koherenca, in pusti gledalca hladnega, zmedenega in nekoliko razdraženega, po ogledanem filmu pa mu ni povsem jasno, kaj je ravnokar videl. Zgodba ni celovita – slabo je razdelana, manjka ji suspenza, lahko pa bi rekli, da je v resnici sploh ni; če odvzamemo erotične prizore, ne vidimo njene esence, nič substancialnega ne ostane z nami po ogledu.

 

Dogajanje je postavljeno v Pariz, kjer se Murphy (Karl Gustav) zbudi ob jokanju otroka Gasparja, čigar mati Omi (Klara Kristin) je dekle, s katero je prevaral ljubezen svojega življenja, Electro (Aomi Muyock). Da je otrok z njegove strani nezaželjen, verjetno ni potrebno poudarjati, za svoje bedno življenje in pomanjkanje zasebnosti ob jemanju drog pa seveda krivi Omi, saj mu je ta s tem, da je zanosila, uničila življenje. Le kako si je vendar drznila? To jutro pa se zgodi nekaj neobičajnega, nekaj, kar je povod za celotno zgodbo, in nekaj, kar ga še bolj ohromi in zaboli: na telefonu mu sporočilo pusti Electrina mama, ki pravi, da je njena hčerka izginila in da se boji, da se ji je kaj zgodilo. To pripravi Murphyja do tega, da vzame opij in se v svojem zadetem stanju spominja njune preteklosti ter ji v mislih obljublja, kako jo še vedno ljubi.

 

Vse to nemara zveni zelo melodramatično, toda če bi zgodba imela neko sosledje, nek smisel, bi gledalca morda lahko pripravila do tega, da jo občuti, da jo razume, se vanjo vsaj zatopi, namesto da vsakih nekaj minut pogleduje, kdaj bo projekcije konec. Noé je v svojem intervjuju za revijo Ekran (2015) izjavil: »Portretirati sem si želel strast z veliko seksa.« Na žalost v filmu ni čutiti nikakršne strasti; liki so hladni, brezosebni, njihovi karakterji (še posebej ženski) niso dodelani. Za Omi in Electro bi težko našli katerikoli drug pridevnik, ki bi ju opisal, poleg seksualno odprti, morda perverzni, odvisno od stališča gledalca, medtem ko je Murphy nekoliko bolj dodelana oseba, ki bi jo lahko imenovali za seksističnega, ljubosumnega egocentrika. Po tem, ko prevara svoje dekle, ki jo domnevno goreče ljubi, in sicer na stranišču na zabavi, kjer ju ona lahko sliši, ne le, da se ne opraviči in vse zanika, temveč jo začne, ko mu ta vrne, da ga je tudi sama prevarala, zmerjati z najhujšimi žaljivkami. Zaničuje jo do take skrajnosti, da je najmočnejše čustvo, ki ga je mogoče začutiti ob celovečercu, odpor. Odpor do njega, do nje in do celotnega filma.

 

Ljudje so začeli zatem, ko so ugotovili, da je to to in da ne bo sledilo nič bolj inteligentnega, zapuščati kinodvorano. Lahko bi iskali kvaliteto v fotografiji, snemalski tehniki, mizansceni ali estetskih kadrih, vendar na žalost nič od tega ne presega povprečnosti. Navsezadnje gre za semi-avtobiografski poskus, kjer pride do izraza le drznost, s katero je režiserju uspelo erotični film zapakirati v žanra, ki ju filmski svet imenuje drama in romanca.

                         
Ljubezen