3. december, 2015 / Film/TV

LIFFe: Victoria

Miha
Veingerl

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Med koncepti, ki so do sedaj najbolj vzburjali filmske ustvarjalce, je zagotovo celovečerni film v enem kadru. Iluzijo tega nam je že leta 1948 podaril Hitchcock z Vrvjo (Rope), v novem tisočletju pa sta najbolj v spominu ostala Ruski zaklad (Russkiy kovcheg, 2002) in Birdman (2014). Slednjima se je letos z vsemi častmi pridružila Victoria.

 

Le-ta bi glede na pripovedno raven lahko sodila v francoski novi val. Sredi urbanega ritma velemesta se srečata skupina domačinov in tujka. Hitro ugotovijo, da jih družijo tako mladost kot tudi razblinjene sanje in iskanje eksistence v sivini liberalno-kapitalističnega sistema elit. Utopična je nora ljubezen, ki na tem temelju vzkli med Zmago in Soncem (oziroma Victorio in Sonnejem), distopična je resničnost zbrane moške druščine. Zaradi preteklih napak so prisiljeni izvršiti oborožen rop, v katerega splet okoliščin potisne tudi Victorio. To stresno dejanje in nadaljnje poteze razkrijejo dejanske značaje in osebnostne pomanjkljivosti posameznih članov priložnostne tolpe. In ko nastopi jutro, so vsa priučena spoznanja drago preplačana.

 

V primerjavi z zgoraj omenjenimi filmi je kader-sekvenca v Victorii živa, utripajoča, pisana, glasna, skratka nora. Kamera dobesedno pleše okoli protagonistov. Intuitivno se zaveda, kdaj mora obstati, da jih kot celoto zajame sredi nočnega Berlina, kdaj se jim mora približati, vse do detajla, da ujame njihova čustva, in katera izogibališča naj izkoristi, da vse skupaj izpade izjemno tekoče. Kot v vsakem filmu, kjer je diegetski čas enak realnemu času, se tudi tukaj vzpostavi neposredna izkušnja za gledalca, ki ponotranji dogajanje na platnu. Slednje še podkrepijo nekatere izbrane perspektive, recimo kamera za tilnikom/hrbtom protagonista, ki se igra z negotovostjo (še ne) videnega. A Victoria ni zanimiva zgolj vizualno. Vse bolj sekundarne prizore s potencialno obskurnimi dialogi, ki bi jih zaradi nepomembnosti za razvoj dogodkov v drugih filmih mirnega srca izrezali, je namreč režiser enostavno podkrepil z glasbo, ki s tem preseže vlogo katalizatorja čustev.

 

V tem smislu bom zaključil s citatom iz popevke, ki sicer ne bi mogla biti bolj drugačna od glasbe v pričujočem filmu, a odlično služi kot slogan Victorie: »What a difference a day makes.«

Victoria