• Datum objave: torek, 15. november 2016
  • LIFFe: Terrence Malick, zelo svoboden tip

    Med nravjo in milino

    Če bi se lotil pisanja o ameriškem režiserju Terrencu Malicku tako, kot se on v svojih filmih loteva pripovedovanja, bi to od bralca, kot njegovi filmi od gledalcev, terjalo ogromno mero potrpljenja, pravzaprav miline, tiste izmuzljive človeške lastnosti, ki jo avtor, sploh v novejših delih, sooča s človekovo bolj živalsko platjo. Kot namreč pogosto razdvajajo novi nenavadni avtorski pristopi v umetnosti nasploh, tudi Malickov gledalca ne pusti ravnodušnega.

     

    V ospredju domala vseh Malickovih filmov je iskanje smisla. Smisla, ki ga morata poiskati starša po izgubi sina (Drevo življenja, 2011), vojak, soočen s smrtjo in kaosom vojne (Tanka rdeča črta, 1998), ali zakonca po razvezi (Čudežu naproti, 2013). Od tega iskanja še najbolj odstopata njegov prvenec (Badlands, 1973), film ceste o paru na morilskem pohodu, ter zgodba o nenavadnem ljubezenskem trikotniku, ki jo odlikuje vrhunska kinematografija (Days of Heaven, 1978). Slednji je obenem zadnji film pred režiserjevim daljšim umikom od ustvarjanja, s katerim je nakazal značilnosti svojih prihodnjih del.

     

    Na filmska platna se je vrnil šele dvajset let kasneje, ko je izdal vojni ep Tanka rdeča črta, posnet po avtobiografiji Jamesa Jonesa, kjer je opisan boj za Guadalcanal na pacifiškem bojišču med 2. svetovno vojno. Tu režiser nadaljuje z inovativnimi prijemi; prizori z bojišča se mešajo z dolgimi, v sonce zazrtimi posnetki otoške džungle, ki jih menjaje dopolnjujejo različni pripovedovalci s svojimi notranjimi monologi, razkrivajoč strahove, upe, karierne ambicije ter ne nazadnje z nesramežljivimi naglasi tudi poreklo.

     

    A Tanka rdeča črta ni mejnik le zaradi opisanih pristopov, ki zaznamujejo Malickovo novejšo filmografijo, temveč tudi zaradi vrhunske igralske zasedbe. Malo je namreč filmov, kjer si lahko v enem večeru ogledamo Woodyja Harrelsona, Johna Travolto, Seana Penna, Georgea Clooneyja, Johna Cusacka, Adriena Brodyja, Jareda Leta … Še manj je režiserjev, ki takim superzvezdam nonšalantno namenijo povsem stranske vloge in nekajsekundne nastope na sceni, le en pa je režiser, ki posname Mickeyja Rourka, Lukasa Haasa, Billa Pullmana in druge ter njihove nastope nato mirno poreže iz končne različice filma.

     

    Tanka rdeča črta

    Tanka rdeča črta

     

    Življenje je improvizacija, naj bo tudi film

    Velja omeniti, da uspe Malicku iz igralca iztisniti kvaliteto igre, ki je v blockbusterskih dramah in akcijah igralci kot Brad Pitt pogosto nimajo priložnosti pokazati. Pomanjkanje teh priložnosti lahko pripišemo žanrskim omejitvam takšnih filmov ali pa pomanjkanju ambicij režiserjev in scenaristov, a dejstvo ostaja, da Malicku nikoli ni bilo težko v objektiv ujeti tudi največjih igralskih imen, in njegova režija je pri tem zagotovo eden od ključnih dejavnikov.

     

    Del te je nenavaden režiserski pristop in motivacija igralcev. Malick je namreč znan po tem, da igralcem scenarija včasih ne pokaže prav do zadnjega trenutka ali pa se ga odloči popolnoma ignorirati, če ga seveda slučajno ne prevzame navdih in popolnoma ne spremeni besedila tik pred ali celo med snemanjem. Če to ni dovolj, občasno zahteva improvizirano reakcijo na psa, ki je slučajno zašel v kader, ali pa igralčev vstop na sceno z vriskanjem ipd. No, ko kamere med snemanjem nepričakovano ne umakne z igralca zato, da bi posnel ptiča, ki je slučajno pristal za njegovim hrbtom, kot se je zgodilo Eddieju Marsanu na snemanju Novega sveta (2005).

     

    Drevo življenja

    Drevo življenja

     

    Astronomija, ornitologija in country glasba      

    Podobnih zanimivih in zabavnih zgodb z Malickovih snemanj je veliko, da bi bolje razumeli režiserjevo filmografijo, pa je dobro vedeti tudi nekaj več o njegovem življenju. Živeti skuša karseda zasebno življenje, umaknjen od žarometov in bliskavic, ki so značilni za življenje na rdeči preprogi, kar mu, na veliko žalost hollywoodskih tabloidov, tudi presenetljivo dobro uspeva. A vsake toliko v javnost pricurljajo informacije, izjave in videoposnetki, ki nekoliko izostrijo njegov občestvu zabrisani portret.

     

    Tako vemo, da ni navdušen le nad »človeškimi« zvezdami, marveč tudi nad dejanskimi – Malick je med drugim amaterski astronom. To ga je zbližalo z Douglasom Trumbullom, mojstrom posebnih učinkov, ki ne temeljijo na računalniški obdelavi, s katerim sta med drugim skupaj ustvarila veličastne vesoljske ter zunaj- in znotrajzemeljske prizore v filmu Drevo življenja. Te povzdiguje še presunljiva Preisnerjeva Lacrimosa in so zmožni iz zamišljenosti prebuditi še tako zagrenjenega avtorja pričujočega besedila. A astronomija ni Malickov edini hobi; tudi ptice v filmih vedno znova najdejo posebno mesto zaradi njegove ljubezni do ornitologije – ko ni za iskalom kamere, svet pogosto opazuje z daljnogledom.

     

    Tisti, ki se ukvarjajo z Malickovim življenjem, so si skoraj enotni v tem, da je bil rojen v Illinoisu in odraščal v Teksasu. Ali pa je bilo ravno obratno? Kakorkoli, precej gotovo je, da je bil rojen 30. novembra 1943 in da občasno posname kak film. Ter da vsake toliko zapleše na country glasbo, kar ni nenavadno, saj naj bi avtor od leta 2011 živel v Austinu, ki bo tudi kraj dogajanja v letu 2017 prihajajočega filma Weightless.

     

    Teksas ima na videz malo skupnega s Parizom, a je Malick na neki točki svojega življenja ustvarjal in živel v enem ali drugem, na Evropo, natančneje Španijo, pa ga veže tudi neljub spomin. Tam si je namreč njegov brat Larry leta 1968 vzel življenje, režiser pa svoje občutke o tem podrobneje raziskuje v filmu Knight of Cups, podobno kot raziskuje zakonsko življenje in ločitve v filmu Čudežu naproti (Malick je sedaj poročen tretjič), ki z Drevesom življenja sestavljata trilogijo filmov z zelo osebno noto.

     

    Ta vpogled v avtorjevo intimo nam poda nekaj odgovorov, zakaj pristopa k režiji na svoj značilen način in zakaj so nekatere teme v njegovih filmih konstanta. A popolnega odgovora, zakaj je med letoma 1978 in 1998 izginil iz javnega življenja, v njegovih filmih ne moremo najti. Mnenja o tem, kaj točno je počel med skoraj dvajsetletnim predahom od režiranja, so številna, a zgolj nekaj jih je pravilnih. Podrobnejše raziskovanje nam razkrije, da je bil premor v resnici bolj delaven, kot se zdi na prvi pogled.

     

    Badlands

    Badlands

     

    Broadway, psihoanaliza ter sredinec strogim časovnicam in proračunom Hollywooda

    Leta 1978 je bil izdan zadnji film pred premorom, a to vmesno obdobje ni bilo ne mirno ne dolgočasno. Kot scenarist je bil aktiven pri več projektih; večina jih sicer nikoli ni pustila sledi na filmskem traku, a Potovanje časa, ki si ga lahko ogledate tudi na letošnjem LIFFu, ni eden izmed njih.

     

    Mednje pa prav gotovo spadata dva projekta, pri katerih sta se z Malickom opekla producenta Bobby Geisler in John Roberdeau. Prvi predlagani projekt je bil adaptacija filma Shanso the Bailiff, ki govori o življenju na fevdalnem Japonskem, v odrsko igro, izšla naj bi na Broadwayu. Nekaj sto tisoč dolarjev in uničen odnos s poljskim režiserjem Andrzejem Wajdo kasneje je bila produkcija postavljena na hladno za nedoločen čas. Prav taka je bila usoda filma The English Speaker o pacientki Anni O. in psihoanalitičnem zdravljenju njene »histerije« – projekt je nasedel in povzročil hud spor med producentoma in Malickom, ki je v tem času postal razvpit zaradi ne prilagajanja časovnim zahtevam in omejitvam producentov in Hollywooda. Izpada njunega dobička Malick nikoli ni dojemal kot svojo krivdo; tak je pač njegov način dela in s tem se morajo sprijazniti drugi.

     

    Tu je še projekt Q, ki je bil sprva načrtovan kot epopeja o izvoru življenja, a so kadri, prvotno posneti že pred tridesetimi leti, filmska platna ugledali šele v Drevesu življenja. Produkcija za Q je bila dokončno ustavljena že v poznih sedemdesetih z danes na jutri; nekega ponedeljka se Malick, meni nič, tebi nič, pač ni prikazal na delovnem mestu. O njegovih delovnih navadah je med intervjujem za Collider o filmu Potovanje časa Emma Thompson dejala, da je Malick pač »zelo svoboden tip«. In včasih je cena te svobode tožba: od leta 2008, ko se je pričela produkcija za Potovanje časa, do 2013 Malick filma ni niti približno dokončal, proračun pa je uporabil pri svojih drugih filmih (Čudežu naproti in Knight of Cups), a so režiser in investitorji v letu 2014 dosegli poravnavo.

     

    A zdi se, da se pri Potovanju časa Malick ni uklonil le s sodno poravnavo. V osnovi naj bi bil to dokumentarec z dramskimi elementi, a so tudi pri tem filmu žanrske omejitve, kot se za Malickov film spodobi, le pobožne želje studiev, ki bi jim olajšale kategorizacijo in trženje. Poznavalcu Malickovih prejšnjih del ob ogledu Potovanja časa hitro postane jasno, da je frankensteinovsko sestavljen iz prizorov, posnetih ob njegovih drugih filmih. Vsekakor lahko rečemo, da so ti prizori lepi in mestoma navdihujoči, a dokumentarnega (ali dramskega) je v filmu bore malo. Razloge lahko iščemo v avtorjevem značilnem poetičnem slogu, ki v kontekstu dokumentarca deluje zmedeno. Če Malick blesti v podajanju občutkov, je toliko slabši oziroma se požvižga na podajanje informacij, a ravno slednje se od dokumentarnega filma upravičeno pričakuje.

     

    Gledalec tako zlahka dobi občutek, da se je pri konceptu in sestavljanju končne različice filma pretirano hitelo, pa čeprav je film v produkciji že od leta 2008; zato se komentar njegovih tožnikov, da je film preprosto pozabil posneti, zdi na mestu. In kot zdaj že vemo, je Malick od tega leta dalje filme izdajal kot po tekočem traku, kar je zanj nenavadno in špekuliramo lahko, da je tu klonil  zahtevam investitorjev po hitrejši produkciji. Še bolj črnogled pogled bi nas lahko pahnil v dvome glede vzdržnosti avtorjevega sloga pri ustvarjanju prihodnjih del, a odgovor na to lahko podajo le čas in kilometri filmskega traku.

     

    Potovanje časa

    Potovanje časa

     

    Rekviem za refleksijo o Terrencu Malicku

    Razvpitih zgodb o njegovem življenju in načinu dela je ogromno in če bi hoteli vse skupaj strniti v malickovski film, bi to izgledalo nekako takole:

     

    Trajal bi vsaj tri ure; skakali bi iz zgodbe v zgodbo, iz teksaških močvirij med sterilno arhitekturo največjih metropol; rdečo nit bi tkali iz mavričnega cvirna; dramatična klasična glasba bi spremljala vandrajoče sprehajalce iz sodnih dvoran v s soncem obsijane rojstne kraje; vsaj polovica bi bila posneta s kamero iz roke ob naravni svetlobi; vmes bi iskali smisel življenja in aludirali na pretekle življenjske dogodke; vse skupaj bi začinili s citati filozofov, ki jih je Malick študiral na Harvardu in Oxfordu; tisto malo dialoga pa nato v postprodukciji skoraj v celoti porezali in nadomestili z zborovskim petjem. Kritiki bi se hipoma razdelili na dva pola, film pa bi se nekaj let kasneje znašel na lestvicah najboljših filmov vseh časov. Ob ogledu bi gledalci občutili točno to, kar je mojster hotel, da začutijo, razumeli pa bi bolj malo. In nato bi si ga ogledali ponovno.

     

    Napovednik za Potovanje časa:

     

    Sorodni članki: