30. november, 2015 / Film/TV

LIFFe: Savlov sin (Saul fia)

Špela Elizabeta
Gala

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Le redko se zgodi, da bi se popolnoma neznan režiser uspel uvrstiti v tekmovalni program enega najprestižnejših filmskih festivalov v Cannesu, a ne več tako mlademu madžarskemu režiserju, učencu slovitega Béla Tarra, je to uspelo. Osvojeno veliko nagrado žirije si je László Nemes več kot zaslužil, saj je s svojim celovečernim prvencem Savlov sin ustvaril mojstrovino filmske pripovedi ter v sicer že klišejsko in izrabljeno uprizarjanje grozot nacističnega genocida vnesel svojevrstno svežino.

 

Zgodba, postavljena v začetek oktobra 1944, v zloglasno koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, je od začetka do konca (z izjemo nekaj zadnjih kadrov) predstavljena z gledišča glavnega protagonista Savla, madžarskega Juda, pripadnika posebne enote, zadolžene za čiščenje plinskih celic ter sežiganje trupel, ki ga upodobi igralsko neizkušeni, a vseeno prepričljiv Géza Röhrig. Prvoosebna pripoved je v filmu redka, veliko bližja je literaturi; prav zaradi prepogostega skakanja z enega zornega kota k drugemu ali kar k »objektivnemu« prikazu dogajanja, filmu velikokrat očitajo pomanjkanje subjektivnosti, hkrati pa naj bi bili gledalci zaradi neposrednosti vizualnih podob prikrajšani za lastno imaginacijo, ki jim jo dopušča literarni svet.

 

Lászlu Nemesu je s pričujočim filmom uspelo dokazati prav nasprotno. V intimnem portretu dehumanizacije, ki jo je sprožil holokavst, se vizualno in slušno zlijemo z glavnim likom. Njegov brezizrazni izgorel obraz postane naš obraz. Ne čutimo le njegove stiske, ko za vsako ceno poskuša uresničiti nemogoče – preprečiti obdukcijo mladega fanta, domnevno njegovega sina, in mu omogočiti dostojen pogreb –, ampak se v stiski znajdemo tudi mi sami. Režiser nas prisili, da se – kot v kakšni interaktivni video igri – postavimo v Savlovo kožo.

 

Dolgi kadri-sekvence, vsi natančno izpeljani, nam večinoma prikazujejo le bližnji plan glavnega igralca, pogosto v težko prebavljivih zeleno-rumenih tonih. Neposreden prikaz grozovitosti tega mračnega sveta je skrit našim očem z zamegljenim fokusom kamere, pri čemer star, skoraj kvadraten 4:3 format slike, še izdatno zameji ozadje. A kjer je dogajanje skrito našim očem, ni prizanešeno našim ušesom. Tamas Zanyi ustvari neizmerno neprijetno mešanico zvokov v ozadju, od razločnih vzklikov nemških oficirjev, ušesa parajočih krikov umirajočih, do nerazumnega šepetanja in oddaljenih strelov, ki se vsi skupaj zmešajo v obkrožujoč zvočni vrvež, ki našo tesnobo le še stopnjuje. Ob stalni napetosti se že po nekaj minutah popolnoma pogreznemo v dogajanje in postanemo del uprizorjenega sveta. Film tako postane izrazito subjektiven, vendar zato nič preveč emocionalen. V njem ni prostora za sočustvovanje z ujetniki, žalovanje za umrlimi ali zgražanje nad sprevrženostjo nemških oficirjev. Človečnost je ta kaotičen in paranoičen svet že zapustila. Gledalec postane soujetnik ujetih v klavstrofobično, peklensko in surovo podtalje, kjer je biti človek nevzdržno. Ta neznosen položaj se v 107 minutah filma tudi za nas nič ne razbremeni. Junakovo odločno usmerjenost k cilju z vsakim novim strašljivim zapletom manj razumemo, vendar se vse prevzemajoči agoniji, ki jo skupaj s Savlom doživljamo na njegovi poti, drugače, kot da zapustimo kinodvorano, ne moremo izogniti.

Savlov sin