5. december, 2015 / Film/TV

LIFFe: Jastog (The Lobster)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Grški režiser Yorgos Lanthimos, ki nas je dodobra pretresel s svojim večkrat nagrajenim Podočnikom (Kynodontas, 2009), se je tokrat lotil svojega prvega angleško govorečega filma Jastog. Ta nenavadna mešanica med znanstvenofantastično dramo in komedijo je manj okrutna od svojega predhodnika, zato je bolj prijazna tudi do tistih s slabimi želodci. Če pa vas je navdušila ravno brutalnost prejšnje stvaritve, boste ob Jastogu malenkost razočarani. Režiser, še vedno sila ekscentričen in hladnokrven, v tej družbenokritični satiri ne skopari s pikrim humorjem, ki lepo sodeluje s počasnimi posnetki. Njena melanholija, ki se vizualno izraža s hladnim filtrom slike, na svojevrstno smešen način vztrajno pritiska na nas in ob posmehu vzbuja tudi sočustvovanje s protagonistom. Slednji se je znašel v nezaslišanem položaju – žena ga je zapustila in ostal je sam, v družbi, v kateri je nevezanost nesprejemljiva, še več, celo z zakonom prepovedana. Vse samske ljudi naselijo v hotel (ki je bolj podoben elegantno urejenemu zaporu), kjer imajo nič več kot 45 dni, da si najdejo resnega sopotnika, v nasprotnem primeru jih spremenijo v žival po lastni izbiri. Naš protagonist, ki je povprečen moški srednjih let, pozneje identificiran z imenom David (Colin Farrell), bi še najraje postal jastog – ti živijo kar sto let, so modre krvi, celo življenje plodni, za povrh vsega pa ima tudi sam rad morje.

 

Jastog je nekako razdeljen na dva dela, na tistega, ki ga David preživi »na kopnem«, v hotelu, in na tistega, ko je vržen v »morje«, v divjino gozdov. Prvi del je živahnejšega tempa, s svojimi simetričnimi posnetki in mestoma centralno kompozicijo spominja na estetiko Wesa Andersona. Prebivalci hotela so podobni tistim, ki si preko raznih zmenkarskih spletnih portalov zgolj na podlagi skupnih lastnosti iščejo ljubezen svojega življenja. Pri nasprotnem spolu se po vsej sili trudijo najti nekaj površinsko enakega, na kar se lahko obesijo. V drugem delu spremljamo Davidov pobeg iz ustanove v gozd, ki ni nič drugega kot prehod v drugo skrajnost. Pri gozdnih samotarjih je namreč prepovedana ljubezen. Če se kratkovidnemu Davidu v prvem okolju, kjer je bil v to prisiljen, ni nikakor uspelo zaljubiti, se sedaj v novem, divjem okolju samskih ljudi, kjer se je prepovedano parčkati, prav prisrčno zagleda v ravno tako kratkovidno žensko (Rachel Weisz). Tako smo malo predolgo priča dvema upornikoma, ki celo razvijeta svoj znakovni sistem za sporazumevanje in katerih ljubezen je postavljena na preizkušnjo. S tega vidika je problematiziran tudi pasiven odnos ljudstva do avtoritete. Redki so namreč tisti, ki so se zares zoperstavili avtoriteti in niso zgolj zdrknili iz ene skrajnosti (prepoved samskega stana) v drugo (prepoved ljubezni).

 

Kot pri vseh Lanthimosovih filmih, gre za edinstveno izkušnjo, za raziskovanje novega filmskega jezika, ki mu uspe na šokanten in efektiven način upodobiti človekovo eksistencialno stisko. Jastog je tragikomičen prikaz absurdnosti naše družbe, ki samske ljudi večkrat meče na svoje obrobje. Ločenci, stare device in devičniki so v 21. stoletju marsikje še vedno tabu. Zakaj je tako narobe biti samski? In ali se sploh zmoremo spopadati s samoto? Film se posmehuje banalnim medosebnim odnosom in iskanju partnerjev, ki so značilni za sodoben svet. In to na neizmerno izviren, nadrealističen in ganljiv način.

the_lobster_3