LIFFe: 4. sklop kratkic

Ljubezenska čarovnica (Love Witch, rež. Anna Biller, ZDA, 2016)

Piše: Rina Pleteršek

Ocena: +

 

Ljubezenska čarovnica je zgodba mlade ženske Elaine, ki si s pomočjo napojev in čarovnije neusmiljeno podreja moške. Skozi celoten film išče pravega zase, a ko ji izbranci podležejo in postanejo krotki, jih zapusti, saj to pri moškem najbolj prezira. Zgodba je postavljena v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, čemur precej zvesto sledita tudi kostumografija in scenografija. Močne barve in sama ekstravagantna oprema viktorijansko-gotske vile, v kateri Elaine biva, povlečejo gledalca v čudaško dogajanje, uroke in skrivnosti. Sama zgodba ima velik poudarek na spolnosti, saj spremljamo dva pogleda na odnos med moškim in žensko. Elaine meni, da mora ženska dati moškemu, kar si on želi, ter pri tem uporabiti spolne odnose, njena prijateljica Trish pa se precej goreče ne strinja in poudarja, kako pomembno je to, kar si v odnosu želi ženska. Ta razkol sicer precej površno odpre vprašanje feminizma, a ga ne uspe razviti. Močnim barvam in velikem poudarku na sceni in kostumih pa uspe kontrirati skoraj nedolžno mišljenje protagonistke. Slednjemu smo priča ali med njenimi pogovori z ostalimi ljudmi ali pa v monologih, ki so predstavljeni kot njen miselni tok. Bolj ko se bližamo koncu filma, bolj se stopnjuje tudi estetika in njene misli. Močne barve se pričnejo mešati z že malce pravljičnimi prizori.

 

ljubezenska-carovnica

 

Kino Paradiž (Nuovo cinema Paradiso, rež. G. Tornatore, Italija, 1988)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

 

Z oskarjem nagrajeni Kino Paradiž je, čeprav pripoveduje ganljivo zgodbo o odraščanju posameznika iz nenavadno inteligentnega, nagajivega dečka v zrelega in uspešnega moža, predvsem eden tistih po svoje metanarativnih filmov, ki razglašajo neverjetno moč medija. Film je eno redkih razvedril, ki so na voljo prebivalcem sicilijanske vasice Giancaldo – zahajanje v tamkajšnji kino Paradiž je torej pogosta prostočasna dejavnost. To še kako velja za protagonista, Salvatora di Vito – Tota, ki tam od malega preživi večino svojega časa. Jedro filma tvorijo njegovo prijateljstvo s kinooperaterjem Alfredom (katerega naposled nasledi), romanca z dekletom po imenu Elena ter seveda močna ljubezen do filma. Humor je izredno posrečen, prisrčnost, ki jo ustvarja, pa na srečo nikdar ne preraste v osladnost. Piko na i dodata prepoznavna glasba Ennia Morriconeja in precejšnja mera sentimentalnosti, ki je v tem primeru nenavadno dobrodošla. Kljub humorju je namreč ton vseskozi grenko-sladek; da je Salvatore postal režiser, je moral pretrgati vezi z rojstno vasico – sodba, ali je bila odločitev pravilna, je težka in v celoti prepuščena gledalcu.

 

kino-paradiz

 

Lov na divjaka (Hunt for the Wilderpeople, Taika Waititi, 2016)

Piše: Kristian Božak Kavčič

Ocena: +

 

Po parodiji/komediji Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, Jemaine Clement in Taika Waititi, 2014) se Waititi loti na prvi pogled zlajnane zgodbe o razvajenem debelušnem najstniku, ki mu Center za socialno delo najde rejniško družino sredi hoste in že po tem grobem osnutku sodeč, se zdi nadaljnji potek dogodkov jasen in predvidljiv. Kljub tej »klišejskosti« izbrane zgodbe se film izogne neizvirnosti, saj ustvari svet dovolj edinstvenih in raznolikih likov, ki jih povezuje prepričljiva kemija, kar je posledica odlične igre vseh – tudi stranskih – igralcev in duhovitega scenarija.

 

Film pa ni duhovit zgolj zaradi humornih dialogov in stiliziranih karakteristik likov, temveč tudi zaradi spretne uporabe montaže, od katere so popolnoma odvisni določeni trenutki situacijske komike (npr. prizor, v katerem se spretno izmenjujejo kader rejnice Belle, ki (nerodno) igra avtorsko pesem za rojstni dan Rickyju, kader njega in kader začudenega ter nejevoljnega Heca, moža Belle). Poleg zavestne uporabe montaže izstopa tudi poigravanje s kompozicijami, ki so vselej privlačne za oko, a včasih referirajo tudi na druge filme (zaradi občasne uporabe centralne kompozicije predvsem filme Wesa Andersona). Lov na divjaka svoje filmske reference uporablja na domiseln način, vselej kot dobrodošel komičen vložek, še vseeno pa postreže z dovolj lastnim, izvirnim načinom pripovedi in ob vsem tem uspe držati kritično distanco do delovanja centrov za socialno delo, policije ter (sistemske) nenaklonjenosti »težavnim« otrokom, ki so v očeh sistema nerešljivi huligani.

 

lov-na-divjaka

 

Prihodnost (L’avenir, rež. Mia Hansen-Løve; Francija, 2016)

Piše: Špela Elizabeta Gala

Ocena: +

 

Francoska režiserka Mia Hansen-Løve je za film Prihodnost prejela Srebrnega medveda za najboljšo režijo na 66. Mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu. Sama je spisala tudi scenarij, za katerega je navdih črpala iz življenja svoje matere. V glavni vlogi zablesti Isabelle Huppert, ki smo jo na letošnjem LIFFu videli tudi v filmu Ona (Elle).

 

Film portretira življenje srednješolske učiteljice filozofije Natalie Chazeaux, ki se v zreli dobi življenja sreča z velikimi spremembami: zapusti jo mož in umre ji mama. Natalie se znajde v prostoru popolne svobode, kjer mora ponovno najti svojo srečo. Njeno najljubše opravilo je branje filozofskih del in razmišljanje, v čemer najde uteho tudi v težjih časih in se tako počasi prikrade do spoznanja, kako živeti sama. Četudi je izbrana tematika mračna, je film lahkoten in svetlogled. Mešanica vsakdanjega življenja in filozofskih misli mu daje pridih intelektualnega, skupaj s preprostimi humornimi prizori pa nas film sprosti in nasmeje.

 

prihodnost

 

Slava (Slava, rež. K. Grozeva, P. Valčanov, Bolgarija, 2016)

Piše: Zarja Vršič

Ocena: +

 

Če v Nesrečnikih Jean Valjean pristane v zaporu zaradi ukradenega hlebca kruha, se Canko Petrov, reven bolgarski železničar, v centru političnih spletk znajde zato, ker je kot pošten državljan zgolj prijavil ob progi najdene raztresene bankovce. Canko čez noč tako postane »heroj«, ki ga poskušata za svoje lastne interese uporabiti tako zloglasno Ministrstvo za transport kot tudi njihov ideološki nasprotnik, novinar Kiril Kolev. Medtem ko si strani železničarja podajata kot žogo, pa Canko želi nazaj samo staro očetovo uro, ki so mu jo med slavnostno podelitvijo plakete za njegov »pogum« vzeli in jo zamenjali z modernejšo … Da je situacija še kompleksnejša, gledalec obenem spremlja tudi intimno zgodbo Julije Stojkove, predstavnice za stike z javnostjo na Ministrstvu za transport.

Glede na to, da gre očitno za družbenokritičen film in hkrati politično satiro, bi se lahko režiserja hitro znašla na spolzkem terenu in zgodbo naslikala s pretežno črno-belimi barvami, a se to ne zgodi. V resnici gre za izredno nadzorovano in premišljeno stopnjevanje grotesknosti na eni ter za neprisiljeno tragikomičnost na drugi strani. Zgodbene niti, speljane z veliko natančnostjo, tako ostanejo napete vse do zadnje minute …

 

slava

 

Učiteljica (Učitelka, rež. Jan Hrebejk, Češka, Slovaška, 2016)

Piše: Lara Mihovilović

Ocena: +

 

Film Učiteljica zgodbo črpa iz resničnega incidenta s koruptivno učiteljico v osnovni šoli. Zgodba je postavljena v leto 1984, v čas zadnje dekade komunistične Češkoslovaške. Učiteljica Maria Drazděchová je na videz prijazna, priljubljena in privlačna tovarišica, ki se v življenju dobro znajde. Spretno zna manipulirati s svojimi učenci, še bolj pa z njihovimi starši, ki ji v zameno za dobre ocene svojih otrok delajo najrazličnejše usluge: od hišnih opravil do brezplačnih frizerskih storitev. A vsi starši ne podležejo manipulacijam in korupciji ter se odločijo učiteljici upreti (glavni uporniki so družina Kučera, učenec Filip z očetom ter gospod Littman, samohranilec, v katerega je učiteljica zaljubljena). Že od začetka filma smo priča vzporednim prizorom učencev in staršev; prvi prihajajo k pouku, drugi prihajajo na izredni sestanek, na katerem skuša ravnateljica razjasniti obtožbe o pristranskosti in nepravičnosti učiteljice. Režiser ves čas skrbi za dramatičnost in napetost, saj o pravem vzroku sestanka izvemo šele proti koncu, vmes pa lahko le slutimo, kaj se je v resnici zgodilo. To je film, s katerim se lahko poistovetimo. Korupcija se je dogajala in se dogaja vsepovsod, gre za univerzalen človeški problem, ki ga je žal težko izkoreniniti.

 

uciteljica

 

Schneider in Bax (Schneider vs. Bax, rež. Alex van Wanderdam; Nizozemska, 2015)

Piše: Alex Kama Devetak

Ocena: –

 

Na dan svojega rojstnega dne poklicni morilec Schneider (Tom Dewispelaere) prejme nalogo, naj ubije Baxa (Alex van Wanderdam). Naloga se kmalu izkaže za težjo, kot je prvotno načrtoval. Kmalu izvemo, da ni vse tako, kot smo prvotno mislili. To ni edini obrat v zgodbi, a je v resnici edini, ki je odlično izpeljan – obrat glede Francisce (Maria Kraakman), Baxove hčere, je recimo zanimiv, a deluje prisiljeno, saj do njega pride prehitro in brez prave podlage. Zelo dobro je okarakterizirana večina ostalih likov, a so nekateri slabo izkoriščeni v zgodbi, kot na primer Baxov oče in njegova nova ljubica.

 

Lahko bi rekli, da film sodi v skupino filmov vohun proti vohunu, a nič ni narejeno tako, da bi film iz te skupina izstopal. Z zanimivo lokacijo samotne koče v močvari Schneider in Bax na začetku obeta ogromno, saj je to perfektna kulisa za igro kdo bo koga, žal pa se tekom devetdesetih minut izkaže za večinoma slabo izkoriščeno lokacijo. Tudi zaključek lova je preveč na hitro prikazan in mu spet ne verjamemo, saj se veže s precej ohlapno karakterizacijo nekaterih likov.

 

schneider-in-bax

 

Moja divja noč (Mi gran noche, rež. Alex de la Iglesia, Španija, 2015)

Piše: Patricija Pintarič

Ocena: +

 

Čeprav se zgodba filma, dolgega 100 minut, zgodi v eni noči, gledalcu med gledanjem ne postane dolgčas, kar je potrdil tudi konstanten smeh v dvorani.

 

Režiserju de la Iglesia je uspelo ustvariti dinamičnost, ki vsak trenutek pušča gledalca v pričakovanju naslednje scene. Velika zasluga za to gre več zgodbam, ki se dogajajo v istem prostoru, ob istem času, a različnim ljudem. Ti se med sabo ne poznajo, nekateri mogoče le bežno. Delo prikazuje snemanje novoletne oddaje, ki poteka že oktobra. Igralci so že 10 dni v studiu, kar po svoje povzroči nemir, obup in s tem iskanje rešitev, kako si popestriti dneve, ko delajo le to, kar jim naročijo »ta glavni«. Kljub temu da je vpleten poskus umora, to gledalca ne pusti v šoku, saj vsaki temni sceni sledi svetla in komična.

 

Film, opredeljen kot komedija, prikazuje veliko španskega značaja in načina življenja, ki pritegne veliko zanimanja. Z vključitvijo tega je režiserju uspelo pritegniti množico ljudi in se mu, v nasprotju s prejšnjim filmom, uspelo prebiti izven Španije.

 

moja-divja-noc

 

Roke kvišku! (Rece do góry; rež. Jerzy Skolimowski; Poljska, 1967/81)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: +

 

Letos je Jerzy Skomilowski na festivalu v Benetkah prejel nagrado Zlati lev za življenjsko delo. Zaslužil si jo je, saj je njegov oster, nekonformističen, igriv in na momente nadrealističen slog v skladu z ohlapnimi narativami njegovih filmov. Roke kvišku! je delno avtobiografska refleksija o frustracijah povojne mladine na Poljskem, ki nasprotuje slepemu uboganju Stalinovega režima. Po osupljivem začetku, ki je močno zaznamovan z bizarno in čudovito fotografijo, se film osredotoči na pogovore prijateljev v praznem vagonu na vlaku, za katerega ne vemo, kje se bo ustavil. Film meša sekvence, prostor in čas, vendar je jasno, da je glavni junak, ki ga igra sam Skolimowski, izgnan z univerze in izobčen samo zato, ker je nekoč obesil plakat Stalina, na katerem ima vodja dva para oči. Skolimowski je posnel Roke kvišku! leta 1967, vendar so film zaradi protikomunističnih elementov cenzurirali, avtor pa je moral pobegniti na zahod. Dokončal ga je šele 1981, ko se je politično stanje umirilo, in dodal scene razmišljanj o nastajanju filma. Zato se film nanaša sam nase in konec koncev uporabi svoje nesrečne okoliščine nastanka kot metaforo, ki je umetniško obdelana na enak način kot srhljiva dva para Stalinovih oči.

 

"R«ce do g—ry" Jerzego Skolimowskiego fot. Filmoteka Narodowa/www.fototeka.fn.org.pl

 

Neonski demon (The Neon Demon, rež. Nicolas Winding Refn; Danska, Francija, ZDA, 2016)

Piše: Veronika Šoster

Ocena: –

 

Neonski demon razkrinkava plehkost modne industrije tako, da je tudi sam plehek, čeprav to verjetno ni bil režiserjev namen. Mlada manekenka Jesse (Elle Fanning), ki svojo kariero šele začenja, s svojo naravno lepoto ogroža popravljene in plastične tekmice, zato se zgodba iz precej nedolžne počasi prelevi v klavnico. Problematično je, da se režiser preveč trudi z referencami (»Red Rum« iz The Shining in podobno) in simboliko (predvsem barvno), kar izpade prisiljeno in v izredno razvlečenem filmu, polnem premorov, tišin in strmenja v prazno, deluje kot poceni vaba za tiste, ki bodo v Neonskem demonu za vsako ceno hoteli videti nekaj več. Vrlina filma je estetskost, sam scenarij pa je pomanjkljiv, zato tudi dobra igra (Fanning, Keanu Reeves, Jena Malone, Abbey Lee) ne more rešiti likov, ki so značajsko neizdelani in prazni. Elementi horrorja, sploh nekrofilija in kanibalizem, so pametno vključeni v zgodbo, vendar v nekaterih prizorih učinkujejo že preveč absurdno in tako zasenčijo morebitne vsebinske poudarke. Tekmovalen modni svet je konec koncev prikazan preveč nerealistično, pretirano in groteskno, da bi se film imel pravico jemati tako resno, kot se.

 

neonski-demon

 

Krik (The Shout, rež. Jerzy Skolimowski, VB, 1978)

Piše: Rina Pleteršek

Ocena: o

 

Film kultnega poljskega režiserja nam poda zgodbo mladega zakonskega para, ki mirno živi v malem mestecu. Film se prične v psihiatrični bolnici, kjer prične eden od bolnikov, Charles Crossley, obiskovalcu bolnice razlagati zgodbo o tem, kako je Anthony, njegov sobolnik, izgubil ljubezen svoje žene. V njegovi zgodbi se nekega dne v mestu pojavi skrivnostni tujec Charles, ki prične podirati temelje srečnega zakona svojih gostiteljev Anthonyja in Rachel. Ves čas pripoveduje nenavadne zgodbe o svojem življenju med aborigini in svojem poznavanju magije. Pohvali se tudi, da obvlada poseben krik, s katerim lahko ubije vse prisotne. Režiser se skozi zgodbo prek Anthonyjevega skladateljskega ustvarjanja veliko poigrava z neprijetnimi zvoki, ki se proti koncu filma stopnjujejo. Kljub temu da je film star slabih štirideset let in je tehnika snemanja od takrat naredila dolgo pot, mu uspe ustvariti neprijetno zloveščo napetost. Ta se gradi tudi s skoki iz scene v sceno ter sanjskimi prebliski in estetskimi ponavljanji prizorov. Poleg zgodbe pa režiser v Crossleyju gradi filozofski pogled na dušo, ki kontrira krščanskemu, a to razmišljanje ostane neizrazito in v ozadju.

 

krik

 

Jaz, Olga Hepnarová (Já, Olga Hepnarová; rež. Petr Kazda, Tomás Weinreb; Češka, Poljska, Slovaška, Francija, 2016)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: +

 

Jaz, Olga Hepnarova je portret zadnje ženske, nad katero je bila izvršena smrtna kazen na Češkem. Film spremlja njeno življenje od poskusa samomora v zgodnjih najstniških letih do smrti leta 1975. Junakinja (Michalina Olszanska) je trpela hudo nasilje in poniževanje, kar jo je sčasoma prepričalo, da človek sicer ima svobodo izbire, a bo zmeraj izbral zlo. Odločila se je maščevati proti nepravični družbi in storila pošasten zločin v imenu vseh izobčencev in čudakov.

 

Filmski duo Petr Kazda in Tomás Weinreb prihajata z znamenite praške Akademije filmske umetnosti FAMU, kjer so se izšolali Miloš Forman, Emir Kusturica in mnogi drugi. Njun virtuozni celovečerni prvenec odlikuje skrbno negovana oddaljenost od subjekta, kar je posledica prvovrstno izšolanega čuta za filmsko narativo. Film upošteva resnična dogajanja z dokumentarno natančnostjo, kontrapunkt tega pa je čudovita kinematografija Adama Sikore, ki je znan po sodelovanju z Jerzyjem Skolimowskim. Najpomembnejša pa je fantastična Michalina Olszanska, katere nežen portret napol avtistične Olge bo odmeval v spominu gledalca še dolgo po koncu.

 

jaz-ogla-hepnarova

 

Nočni razgledi (Nocturama; rež. Bertrand Bonello; Francija, Nemčija, Belgija, 2016)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: +

 

V luči terorističnih napadov v Franciji je letos izšel provokativen film režiserja, scenarista in glasbenika Bertranda Bonella o skupini mladih ekstremistov, ki razstrelijo nekaj pariških stavb v poskusu maščevanja nad kapitalistično družbo. Bonello se spogleduje z aktualnimi temami rasne in razredne pripadnosti v današnji francoski družbi, ki jo drobi ksenofobija.  Po eni strani ponuja gledalcu nežen portret urbane, inteligentne in večetnične mladine, ki globoko razmišlja o svetu okoli sebe, po drugi pa svoje junake postavlja v nihilističen kontekst mučnega čakanja na objavo števila žrtev v praznem, elitnem nakupovalnem centru. Liki začnejo objestno uživati v dizajnerskih oblačilih in dragem vinu, medtem ko se igračkajo s pištolami. Bonello prepleta scene dekadentnih uživanj v sadovih potrošništva z lastnim občudovanjem mladosti in naivnosti. Privošči si kratke epizode slavljenja fizične lepote svojih likov, kar upočasni dogajanje za ceno napetosti. Nočni razgledi so še en Bonellov dekadenten poklon mladosti, vendar je tokrat odtehtano oddaljen od surovih tem novega francoskega ekstremizma.

 

nocni-razgledi

 

Kalifornija (California, rež. Marina Person, Brazilija, 2015)

Piše: Kaja Blazinšek

Ocena: o

 

Kalifornija je še eden izmed mladinskih filmov, ki tematiko odraščanja obdeluje iz vseh nujnih zornih kotov. Seveda na svoj način. Da je zgodba o petnajstletnemu dekletu Esteli postavljena v zgodnja osemdeseta, je nezgrešljivo, skoraj v vsakem kadru lahko najdemo referenco na takratno popularno kulturo, ta pa je najmočneje reprezentirana v glasbi. Estela ima poleg vseh običajnih najstniških težav, kot so prijatelji, fantje, starši,  nekaj, česar se v teh letih nihče ne bi branil, zares kul strica, ki v Kaliforniji živi in dela kot glasbeni kritik. Esteline sanje, da bo strica Carlosa tam tudi obiskala, se tik pred zdajci razblinijo, saj se Carlos  težko bolan vrne nazaj v Brazilijo. Žal pa je ta odnos med nečakinjo in stricem odrinjen na stran in da prednost že omenjenim klišejem mladinskega filma. V slabi uri in pol pa vseeno lahko uživamo v prijetnem soundtracku in že skoraj pozabljenem občutku brskanja med ploščami ter izmenjavi posnetih kaset.

 

kalifornija

                                                                           
cover_krdr_liffe_sklop-4