19. april, 2016 / Film/TV

Kurja polt: Suspiria (1977)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Klasika kultnega italijanskega režiserja Daria Argenta, verjetno najboljši primerek vala italijanskih grozljivk sedemdesetih in osemdesetih let. Suzy (Jessica Harper) pride na elitno baletno akademijo, kjer se skoraj takoj po njenem prihodu začnejo dogajati skrivnostni umori. Sliši se podobno večini grozljivk, toda Argento se zaveda banalnosti zgodbe in jo potisne v ozadje. Suspiria je zato vizualni in zvočni napad na čute, film, katerega glavni adut je njegova atmosfera. Zlo, ta sila, ki izvaja vse umore v Suspirii, v bistvu nima svoje vizualne podobe. Prikazana je šele na koncu, ko je tudi uničena. Njeno prisotnost le čutimo, Argento jo pričara s scenografijo, s premiki kamere, z glasbo, s šepetom. Dobimo vtis nenehne prisotnosti nečesa neoprijemljivega, nevidnega, kar skozi cel film spremlja in iz daljave gleda glavne akterje. Če grozljivke igrajo na človeški strah pred neznanim, pred tem, kar se skriva v sencah, je Argento tukaj šel še dlje, saj lahko o skritem le ugibamo. Film zato ne potrebuje veliko prelivanja krvi, saj je občutek napetosti stalen, trenutki, ko film zares udari, pa zato še toliko bolj efektivni.

 

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=MecSlkWMHPY[/embedyt]

Film na IMDb in Rotten tomatoes.

suspiria-046