19. januar, 2017 / Film/TV

Kubo in dve struni (Kubo and The Two Strings)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Lirični Kubo in dve struni studia Laika je animirani film, ob katerem hitro pomislimo na podobne pretekle stvaritve, kot sta na primer Coraline (2009) ali ParaNorman (2012), s katerimi Laika nenehno dokazuje, da vsej poplavi računalniških animacij navkljub stop animacije (stop motion) še zdaleč ne moremo pustiti ob strani kot zastarele.

 

Kubo in dve struni je fantazijska pripoved o odraščanju, v kateri Kubo (Art Parkinson) z igranjem na japonsko ljudsko glasbilo shamisen z magičnimi zvoki spodbode lističe, da se spremenijo v origamije in odigrajo zgodbo, ki jo naslovni junak pripoveduje. Slednja temelji na glasbeni  podlagi, pri čemer zaradi popularnosti izstopa priredba Beatlov While my guitar gently weeps (v izvedbi Regine Spectors). V filmu se med drugim pojavi – sprva kot naključni junak – humorni hrošč »beetle« (Matthew Mcconaughey), ki v tandemu z opico (Charlize Theron) dečku pomaga v boju proti zlobnemu stricu (Ralph Fiennes), ki je sorodnikom iztaknil očesna zrkla in se zdaj želi polastiti še drugega Kubovega očesa. Očarljiva kemija med opico in hroščem daje filmu vtis komičnosti in vednost, da so lahko tudi resne reči včasih zabavne.

 

Za dokončanje prvenca Travisa Knighta, posnetega v stop animaciji, so ustvarjalci potrebovali celih pet let. Pri snemanju je sodelovalo 27 animatorjev, ki so s skupnimi močmi v povprečju potrebovali teden dni dela za pičle tri sekunde posnetka. Navadno so lutke pri takem načinu snemanja velike do 30 cm, v Kubo in dve struni pa se pojavi tudi največja lutka doslej, lik okostnjaka, ki je visok kar preko 5 m. Posledično so posamezne kadre navadno snemali le z delom ogromnega skeleta. Že za samo izdelavo posamezne lutke je potrebnih nekaj mesecev dela, pri čemer so recimo že samo za glavnega junaka izdelali kar 32 enakih lutk, da pa bi ustvarili možnost čim pestrejših izrazov in živosti, je bilo narejenih še toliko več 3D naprintanih obrazov. Za kostume lutk je poskrbela Deborah Cook, ki se je pri strašljivih lutkah zlobnih Kubovih tet zgledovala po bojnih opremah ženskih samurajskih bojevnic in njun oklep opremila še vsakega s po 481 črnih ptičjih peresc.

 

Z umeščenostjo v majhno, vendar lično in živahno japonsko ulico, kamor je podano dogajanje v začetku, se zdi film kot nekakšen poklon Akiri Kurosawi. Postavljeno v čas antične Japonske spominja na samurajsko zgodbo, združeno z mislijo o pomembnosti pripovedovanja zgodb in ohranjanja spominov ter domišljije.

 

Zgodbo lahko konec koncev opazujemo tudi kot osebno izpoved, če na naslovnega junaka gledamo kot na animatorja, ki kot Orfej z igranjem na glasbilo privablja življenje poprej negibnim rečem. Stop animacija film opremi z drugačno pristnostjo kot klasične računalniške 3D-animacije, saj v izrazih ni pretiranosti, prav tako ni niti umetne prikupnosti. Morda so zaradi tega nekoliko manj uspešne, saj obrazi izdajajo bolj neoseben, hladnejši odnos, kar pa lahko dobro pripomore k temačnejšemu vzdušju, kot na primer v filmih Mrtva nevesta (Corpse Bride, 2005) ali Predbožična nočna mora (The Nightmare Before Christmas, 1993). Studio Laika je tako znan predvsem po umetniških animacijah v temačnih tonih in rahlo srhljivih zgodbah.

 

In če (po)gledamo res pozorno in niti ne pomežiknemo, kot nam v začetnem prizoru ukaže Kubo, ne najdemo motečih znakov zatikajoče se okornosti, saj je minimalna in prefinjeno obdelana. Morda se vtis filma še najbolje sklada z japonskim rekom, da je potrebno lepoto odkriti v nepopolnostih. Tako lahko gledalci lepoto posnetkov iščemo v izdelanih kostumih, smotrnih postavitvah in iznajdljivosti ustvarjalcev in se pri tem ne ubadamo z mislijo, da je zgodba narejena po že preverjenem in predvidljivem kalupu.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=vex0gPFnBvM[/embedyt]

rsz_kubo
19. januar, 2017 / Film/TV

Kubo in dve struni (Kubo and The Two Strings)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Lirični Kubo in dve struni studia Laika je animirani film, ob katerem hitro pomislimo na podobne pretekle stvaritve, kot sta na primer Coraline (2009) ali ParaNorman (2012), s katerimi Laika nenehno dokazuje, da vsej poplavi računalniških animacij navkljub stop animacije (stop motion) še zdaleč ne moremo pustiti ob strani kot zastarele.

Kubo in dve struni je fantazijska pripoved o odraščanju, v kateri Kubo (Art Parkinson) z igranjem na japonsko ljudsko glasbilo shamisen z magičnimi zvoki spodbode lističe, da se spremenijo v origamije in odigrajo zgodbo, ki jo naslovni junak pripoveduje. Slednja temelji na glasbeni  podlagi, pri čemer zaradi popularnosti izstopa priredba Beatlov While my guitar gently weeps (v izvedbi Regine Spectors). V filmu se med drugim pojavi – sprva kot naključni junak – humorni hrošč »beetle« (Matthew Mcconaughey), ki v tandemu z opico (Charlize Theron) dečku pomaga v boju proti zlobnemu stricu (Ralph Fiennes), ki je sorodnikom iztaknil očesna zrkla in se zdaj želi polastiti še drugega Kubovega očesa. Očarljiva kemija med opico in hroščem daje filmu vtis komičnosti in vednost, da so lahko tudi resne reči včasih zabavne.

Za dokončanje prvenca Travisa Knighta, posnetega v stop animaciji, so ustvarjalci potrebovali celih pet let. Pri snemanju je sodelovalo 27 animatorjev, ki so s skupnimi močmi v povprečju potrebovali teden dni dela za pičle tri sekunde posnetka. Navadno so lutke pri takem načinu snemanja velike do 30 cm, v Kubo in dve struni pa se pojavi tudi največja lutka doslej, lik okostnjaka, ki je visok kar preko 5 m. Posledično so posamezne kadre navadno snemali le z delom ogromnega skeleta. Že za samo izdelavo posamezne lutke je potrebnih nekaj mesecev dela, pri čemer so recimo že samo za glavnega junaka izdelali kar 32 enakih lutk, da pa bi ustvarili možnost čim pestrejših izrazov in živosti, je bilo narejenih še toliko več 3D naprintanih obrazov. Za kostume lutk je poskrbela Deborah Cook, ki se je pri strašljivih lutkah zlobnih Kubovih tet zgledovala po bojnih opremah ženskih samurajskih bojevnic in njun oklep opremila še vsakega s po 481 črnih ptičjih peresc.

Z umeščenostjo v majhno, vendar lično in živahno japonsko ulico, kamor je podano dogajanje v začetku, se zdi film kot nekakšen poklon Akiri Kurosawi. Postavljeno v čas antične Japonske spominja na samurajsko zgodbo, združeno z mislijo o pomembnosti pripovedovanja zgodb in ohranjanja spominov ter domišljije.

Zgodbo lahko konec koncev opazujemo tudi kot osebno izpoved, če na naslovnega junaka gledamo kot na animatorja, ki kot Orfej z igranjem na glasbilo privablja življenje poprej negibnim rečem. Stop animacija film opremi z drugačno pristnostjo kot klasične računalniške 3D-animacije, saj v izrazih ni pretiranosti, prav tako ni niti umetne prikupnosti. Morda so zaradi tega nekoliko manj uspešne, saj obrazi izdajajo bolj neoseben, hladnejši odnos, kar pa lahko dobro pripomore k temačnejšemu vzdušju, kot na primer v filmih Mrtva nevesta (Corpse Bride, 2005) ali Predbožična nočna mora (The Nightmare Before Christmas, 1993). Studio Laika je tako znan predvsem po umetniških animacijah v temačnih tonih in rahlo srhljivih zgodbah.

In če (po)gledamo res pozorno in niti ne pomežiknemo, kot nam v začetnem prizoru ukaže Kubo, ne najdemo motečih znakov zatikajoče se okornosti, saj je minimalna in prefinjeno obdelana. Morda se vtis filma še najbolje sklada z japonskim rekom, da je potrebno lepoto odkriti v nepopolnostih. Tako lahko gledalci lepoto posnetkov iščemo v izdelanih kostumih, smotrnih postavitvah in iznajdljivosti ustvarjalcev in se pri tem ne ubadamo z mislijo, da je zgodba narejena po že preverjenem in predvidljivem kalupu.

 

rsz_kubo