• Datum objave: nedelja, 29. januar 2017
  • Do Ku Ku – AGRFT @Slovenska kinoteka, 19. 1. 2017

    Na četrtkov večer so se kje drugje kot v Slovenski kinoteki skozi formo dokumentarnega filma dokazovali slušatelji 3. letnika Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Predstavilo se je 5 filmov, ki so tematsko nepovezani in že s tem potrjujejo raznovrstnost njihovih ustvarjalcev.

     

    Čast otvoritvenega filma je imel Gospod golob (Jure Dostal, 2016), mini-portret golobarja Draga Habjana. S premišljeno uporabo bližnjih planov golobarjevega obraza in njegovega glasu v off-u film gradi na pristnosti, s katero zariše protagonistov značaj. Zaradi tega se trenutki komike ne porazgubijo, ampak le podčrtajo iskrenost Habjanove izpovedi neizmerne ljubezni do golobov. Po projekciji pa je ljubezen izpovedal tudi režiser sam, in sicer ljubezen do filma.

     

    Nadaljevalo se je z Domov k spominu (2016) Neli Maraž, v katerem se postopoma razkriva zgodba dveh sester, ki ju v častitljivih letih povezujejo predvsem spomini, zanju v večini dostopni le prek fotografij. Svojevrsten odklon od konvencionalnosti klasičnega dokumentarca film doseže z domiselnimi kompozicijami, ki so tuje običajnemu kadriranju govorečih glav. A zdi se, da film s svojo strukturno ohlapnostjo v popolni meri ne doseže intimnosti, ki jo na prvi pogled ponuja –  in za učinkovit prikaz tudi potrebuje – izbrana tematika. Kljub temu pa je intimnosti v filmu dovolj, da iz obeh sester v določenem trenutku iskreno izvabi petje.

     

    Vis-a-vis

    Vis-a-vis

     

    O tretjem filmu večera smo pri Koridorju prelili že kar nekaj črnila. Gre za Vis-á-vis (Miha Likar, 2016), obrisen prikaz prenove Narodne galerije. Umirjeno, precizno izpeljan film dokaže, da najvišji predstavnik naše države pravzaprav ni tragičen, temveč še kako komičen lik – pa čeprav mu nameni le en krajši kader.

     

    Sledil je film Antona Martina Emeršiča, Odtisi (2016), ki prek arhivskih posnetkov in posnetkov, namenjenih najstarejšemu živečemu arhitektu, Tonetu Mlakarju, raziskuje, kar je bilo morda še neraziskanega o življenju Jožeta Plečnika. Mlakar pripoveduje o svojem izgnanstvu in srečanju s Plečnikom, bere iz njegovih pisem, se sprehaja po njegovi hiši in voha po preteklosti tega največjega slovenskega arhitekta. Film je pozabljiv in na prvi pogled ne pove nič novega, a ga kljub temu krasijo določeni kadri, s katerimi režiser zajame Plečnikova dela v izpiljenih kompozicijah barv in oblik, ki transcendirajo izbran motiv.

     

    Večer se je zaključil s filmom Zamejen (2016), (v manjši meri celo kristomorfni) avtoportret Lea Černica. Uporabi tako domače in avtorske posnetke kot tudi animacijo, s katerimi podkrepi duhovitost že tako (kar je mišljeno povsem pozitivno) nenavadnega mladeniča in njegove družine. Film vsebuje tudi fragmente resnosti – najbolj izstopa tisti del o smrti pradedka –, ki so nespretno vključeni v to čorbo, s katero pa se režiser dotakne tudi problematike zamejstva, nacionalnosti, politične korektnosti itd.

     

    Odtisi

    Odtisi

     

    Po zaključenih projekcijah se je večer nadaljeval z neutrudnim pokušanjem različnih vrst vin. A o tem verjetno ni potrebno poročati.

    Sorodni članki: