• Datum objave: torek, 18. oktober 2016
  • Krzysztof Piesiewicz: »Delo s Kieślowskim je bilo neponovljivo.«

    Ob omembi poljskega filma slej ko prej pomislimo vsaj na tri režiserje: Romana Polanskega, Andrzeja Wajdo in Krzysztofa Kieślowskega. Slednji bi letos praznoval 75 let, istočasno pa mineva tudi 20 let od njegove nenadne smrti. Let’s CEE, dunajski festival srednje- in vzhodnoevropskega filma, se je v letu brez matičnega festivala (naslednji se bo odvil marca 2017) odločil organizirati retrospektivo, ki je med drugim vključevala osrednje uspešnice Kieślowskega: Dvojno Veronikino življenje (1991), Dekalog (oziroma Kratki film o ljubezni in Kratki film o ubijanju, oboje 1988) in trilogijo Tri barve (1993–1994). O režiserju in drugih temah sem se pogovarjal z njegovim dolgoletnim soscenaristom Krzysztofom Piesiewiczem. Uglajen 70-letnik, leta 1995 tudi nominiranec za oskarja za najboljši scenarij, je na moja vprašanja odgovarjal podobno ubrano, kot še zmeraj piše predloge za filme.

     

    Študirali ste pravo, delali kot odvetnik, bili poslanec in nekje vmes postali scenarist. Katero od teh področij je vaša največja strast?

    Ko sem bil star okoli 30 let, mi je takratna situacija na Poljskem omogočila, da sem pomagal ljudem, ki so se odločili za t. i. »mehka junaštva«. Kot odvetnik sem jih zastopal v največjih političnih procesih v obdobju komunistične diktature. Bil sem zelo mlad, spontan in storil sem vse, da sem svojim klientom vlil upanje. A kasneje sem plačal visoko ceno za svoje delo. Navkljub temu mislim, da je bilo to najlepše obdobje mojega življenja. Takrat se je izoblikovala moja osebnost.

     

    Že od zmeraj pa sem bil zelo interdisciplinaren, veliko stvari me je zanimalo. Mislim, da je bilo neizogibno, da sem spoznal Kieślowskega. Takrat sem slovel kot mlad in perspektiven odvetnik, on pa kot mlad in talentiran režiser. Ko sva se srečala, sva se začela zelo pozorno opazovati. Večinoma sem govoril jaz, on pa me je motril. Nato je nekega dne pripomnil, da oba prihajava iz polja dokumentarnega: on iz dokumentarnega filma, jaz pa iz sodne dvorane.

     

    Kako je zgledal delovni proces? Kdo je bil odgovoren za kateri del scenarijev?

    Pri vseh filmih, ki sva jih skupaj ustvarila, sem bil jaz tisti, ki je doprinesel ideje glede zgodbe in protagonistov. Imam občutek, da me je Kieślowski takrat videl kot igralca v enem svojih dokumentarnih filmov. Nenadoma je v njegovo življenje stopil mlad možakar, ki je imel jasno predstavo o svetu, a bil istočasno malo otročji, naiven in idealističen. Mislim, da me je v prvih letih najinega poznanstva videl hkrati kot subjekt in kot objekt. Šele nato me je postopoma vedno globlje zvlekel v svoj svet.

     

    S Kieslowskim.

    S Kieslowskim.

     

    V zadnjih letih so tudi drugi režiserji kot npr. Tom Tykwer in Danis Tanović posneli filme po vajinih scenarističnih predlogah. Kakšno mnenje imate o teh filmih?

    Zelo sem zadovoljen s sodelovanjem s Tykwerjem (Heaven, 2002). Po mojem mnenju je rezultat zelo pristen, lep, čustven in dobro narejen film. A s svojo premiso o razumevanju teroristov se je žal pojavil ob napačnem času. Vseeno sem mnenja, da je ta film zelo pomemben, tako na splošno kot tudi v moji karieri. Tanović pa se je izkazal za zelo temperamentnega, kar ni niti dobro niti slabo. Menim, da mu je uspel zelo zanimiv film (L’Enfer, 2005). Čeprav bi ga sam najraje malo skrajšal.

     

    Do sedaj sem kot scenarist sodeloval pri okoli 20 filmih. Vedno sem naletel na čudovite režiserje in igralce. In uspelo mi je, da se pri nobenem od teh projektov nisem osmešil. Toda delo s Kieślowskim je bilo neponovljivo. Sodelovala sva ves čas, od prve besede scenarija do zadnjega reza v montažni sobi. Tudi drugi člani ekipe so naju venomer spremljali in sproti vnašali svoje koncepte za kamero, glasbo idr. Toda to ni nič nenavadnega v filmski zgodovini. Tudi drugje so obstajale umetniške skupine, recimo v italijanskem filmu, ki je nekdaj veljal za najboljšega na svetu.

     

    Poljska je pred kratkim osvojila prvega oskarja za najboljši tujejezični film, istočasno pa doživlja velike politične pretrese. Kako vidite sedanje stanje poljske kinematografije?

    Po mojem mnenju obstaja veliko talentiranih ljudi, toda ti ne opisujejo, kar je pomembno: sveta, v katerem živimo. Ampak to ni samo poljski problem. Producira se ogromna količina filmov, kar pa ne pomeni, da so tudi kakovostni. Prav tako se filmi dandanes preveč osredotočajo na zlo, brutalnost in disfunkcionalnost. Namesto da bi iskali, kar ljudje potrebujejo: luč. Ti filmi ljudi razdvajajo, namesto da bi jih povezovali. Nekateri poljski režiserji so na primer preživeli drugo svetovno vojno in bili priča holokavstu, a jim je vseeno uspelo posneti filme o ljubezni v koncentracijskem taborišču. Umetnik mora sicer biti sposoben prepoznati zlo, a tudi videti dobro in lepo, sicer greši. Verjeti mora v človeka.

     

    Vaši filmi temeljijo na »ideologijah«, kot so ideali francoske revolucije, deset zapovedi ipd. Se za tem skriva metodologija za lažje pisanje ali kakšen drug razlog?

    Idejo za trilogijo Tri barve sem dobil leta 1989, ko se je v Evropi sicer dogajalo marsikaj lepega, a je razvoj dogodkov v meni vseeno budil nemir. V teh filmih nikdar nisem obravnaval idej samih, temveč njihov vpliv na ljudi. Podobno sem storil pri Dekalogu, ki nikakor ni niz teoloških filmov, temveč gre za psihološke drame. Zmeraj je bil v ospredju poskus opisa nekaterih civilizacijsko pogojenih idej s pomočjo določenih psiholoških procesov. A tudi želja, da se filmi dotaknejo gledalcev, da prebudijo čustva. To je najpomembnejše.

     

    Prizor iz filma Tri barve: Modra.

    Prizor iz filma Tri barve: Modra.

     

    Kaj bi svetovali mladim scenaristom?

    Potrebno je premisliti svoje sporočilo, biti sočuten glede tematike, a predvsem je pomembno nenehno pozorno opazovati. Včasih se iz enega samega natančnega pogleda razvije temelj velike zgodbe. Scenarist mora poznati strukturo scenarijev, a ključna veščina je sposobnost razmišljanja v slikah. Skupek besed tvori stavke, ki se morajo preleviti v slike. Kdor tega ni sposoben, ne bo napisal dobrega scenarija.

     

     

    Pogovor je potekal v poljskem in nemškem jeziku, za tolmačenje se avtor zahvaljuje Magdaleni Żelasko. 

     

    Avtor naslovne fotografije je Chris Haderer.

    Sorodni članki: