17. junij, 2017 / Film/TV

Krona (The Crown, 1. sezona)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Serija Krona je že pred svojim izidom pritegnila pozornost, ne le zaradi vedno priljubljene tematike življenja britanske kraljeve družine, temveč tudi zaradi obsežnosti same produkcije. Gre namreč za do sedaj najdražjo Netflix produkcijo, ki presega 100 milijonov funtov.

 

Ta denar so, vsaj tako kaže, močno investirali v lokacije, starodobne avtomobile in kostume. Serija se namreč ne omejuje le na enoprostorne posnetke ti. »intervjujev« med kraljico in njenim ministrom, temveč nas vodi po škotskih pokrajinah, kjer družina počitnikuje, v bogato okrašene dvorane, kjer opravlja protokolarne obiske vseh vrst in oblik. Mladoporočeni par spremljamo celo na njunem protokolarnem obisku britanskega imperija od Afrike do Polinezije, kjer lahko uživamo v divjini savane, ki je praktično kopija resničnih fotografij tistega časa. Nihče ni dvakrat enako oblečen (razen obveznih uniformirancev) in vsak detajl sovpada z obdobjem, ki ga kader spremlja in beleži. Marsikateri kos oblačila je praktično identična kopija originala. Še posebej padeta v oči kraljičina poročna obleka in oprava, ki jo je nosila na svojem kronanju.

 

Uvodno špico je skomponiral svetovno znani Hans Zimmer, skladatelj preostale glasbe, ki odlično spremlja sliko, pa je Rupert Gregson-Williams. Glasba ni preveč ponavljajoča ali epizodna, kar se hitro pripeti pri serijah, temveč uspe barvito spremljati dogajanje in pritiskati na vse prave gumbe, da začutimo stisko, veselje, žalost in omejenost, ki jih čutijo liki v danih situacijah.

 

Igralsko zasedbo predstavljajo igralci z vseh vetrov, od odrskih desk londonskega West Enda (Alex Jennings, Lia Williams), do televizijskih ekranov (Claire Foy, Matt Smith, Vanessa Kirby) in filmskih platen (Eileen Atkins, Jared Harris, Stephen Dillane, John Lithgow). V seriji kar mrgoli tistih, ki smo jih »nekje že videli«, a ne vemo prav točno, kje. Praktično ni igralca, ki ne bi imel za seboj zavidljive kariere in kilometrine, mogoče ne ravno nagrajene, a dobro sprejete in visoko hvaljene. Takšni navidezno sveži obrazi uspešno postavijo v ospredje pomembnost dobro odigranih likov in obenem v ozadje potisnejo izrabo znanih imen v namene promocije in povečane gledanosti serij.

 

Svoje korenine ima serija že v drugih stvaritvah, tematikah in osebah njenega ustvarjalca in idejnega vodje, Petra Morgana. Po hitrem pregledu njegovega opusa je jasno, da izkazuje očitno ljubezen do vsega, kar je povezano z idejo britanske nacionalnosti, drže in njihove kraljeve družine. Film The Queen (2006) in gledališka igra The Audience (2013) sta idejni iztočnici, iz katerih je Morgan črpal pri ustvarjanju Netflixovega novega paradnega konja. Krona je v tem smislu njegov najvišji poklon svoji vladarici.

 

10 enournih epizod elegantno in enakomerno razdela začetne korake pri vladanju mlade kraljice Elizabete (Claire Foy), njena prva soočanja s težkimi odločitvami in razdvojenostjo med tem, kar želi storiti in tem, kar mora. Razdvojenost postaja z vsako epizodo bolj očitna, kar odlično pripomore k stopnjevanju zgodbe in doseganju različnim manjšim vrhuncem znotraj epizod, ter vodijo k nadaljnjim, večjim in pomembnejšim zapletom serije, ki se že zarisujejo v prvi sezoni: spor med kraljevima sestrama, pomembnejši zapleti v političnih sferah, vračanje v zasebno z zakonskimi prepiri in drugimi nezanemarljivimi trenutki, ki so pomembno vplivali na zgodovino britanske parlamentarne monarhije.

 

Mogoče je prav razkol med razčlovečenim vladarjem in čutečim anonimnim posameznikom najbolj izpostavljena tematika serije. Vsaka Elizabetina odločitev, vsak njen gib, celo vsaka njena beseda, so dvorezen meč: na eni strani rani svoj narod, na drugi svoje bližnje, na obeh pa sebe. Na ta način ji serija daje smisel, jo žene naprej in skuša obrazložiti, opravičiti njeno navidezno hladnost. Tudi njeni bližnji se neprestano soočajo z omejujočim steznikom, ki ga zahtevata krona in kraljevski naziv. Njihove želje, strasti in upi postanejo zaradi neprestanega zatiranja in omejevanja vedno močnejši in posledično škodljivi ne le zanje, ampak tudi za monarhijo, ki jo predstavljajo. Kraljica je objekt in subjekt hkrati in tako se dojema tudi sama. Razume svoje omejitve, sprejema svoje poraze v zasebnem življenju s tisto že malce klišejsko britansko držo, ki je postala standard, definicija in temelj otoškega naroda tekom 20. in 21. stoletja.

 

Čeprav je tematika serije res fokusirana na bitko med zasebnim in javnim, med objektom in subjektom, ji je ob bok postavljena še ena pomembna tema: boj za oblast in obstoj na zemljevidu politične relevantnosti v Veliki Britaniji in svetu. Ta se ne odraža le v mikromanevrih britanskega parlamenta ali igri moči za stenami Buckinghamske palače, temveč tudi v podobi počasi propadajočega britanskega imperija. Serija se namreč začne tik pred smrtjo takratnega vladarja, kralja Georgea VI. To je čas, ko se britanski imperij veseli zmage nad nacisti in se še vedno žalosti nad izgubo Indije, čemur bodo, upam, sledili še ostali odtegljaji od velike kolonialne potice, ki si jo je Velika Britanija prilastila v 19. in 20. stoletju. Chruchill, ki ga interpretira John Lithgow, igra še prav posebno vlogo v prvem delu sezone, ne le kot močna in pomembna osebnost politične podobe Velike Britanije, temveč tudi kot predstavnik nekega načina vodenja države.

 

Serija v svojem zanosu kljub vsemu občasno izpade klišejsko, saj mrzlično išče protiuteži in antijunake vedno popolnemu kraljičinemu obrazu. Zaradi tega sta tako ljubimec princese Margaret, Peter Townsend (Ben Miles), kot tudi branitelj vsega, kar je stroga kraljeva etiketa, Tommy Lascelles (Pip Torrens), obarvana za odtenek pretemno, da bi bila kredibilna. Marsikateri lik postane neizogibno zloben, zadrt ali nazadnjaški. Center tega simbola minevanja je že prej omenjen Churchill, v času Elizabete že ostarel in betežen starček, ki v svoji trmi škodi narodu in kraljici.

 

Resnično si želim, da bo serija nadaljevala s tempom in težo, ki ju je zastavila s prvo sezono. Visoka kvaliteta le terja več kot nekaj slavnih imen in tematsko zanimiv scenarij. Moj edini strah je le, da se bosta ves ta blišč in odlična izpeljava prehitro izpela in izgubila svoj čar – konflikti, sploh tisti interni, se lahko začnejo ponavljati, kar bo ustavilo razvoj likov. Serija naj bi igralsko zasedbo sicer menjala vsaki dve sezoni, kar bi se časovno ujemalo z dogajanjem. Kdo bo prišel naslednji, se še ne ve. Lahko le počakamo na naslednjo sezono, ki je napovedana za prihajajočo jesen, vmes pa upravičeno uživamo v tem, kar je.

 

Napovednik za serijo:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=He7-0rT5t78[/embedyt]

                              
The-Crown