• Datum objave: ponedeljek, 6. februar 2017
  • Slovenska premiera filma Rdeča želva in pogovor z režiserjem (18. 1. 2017)

    Kinodvorov mladinski filmski festival Kinotrip nadaljuje delo z organizacijo slovenske premiere filma Rdeča želva, režiserja Michaëla Dudoka de Wita. Nastal je v koprodukciji s studijem Ghibli in je tudi dobitnik nagrade žirije v Cannesu ter letošnji nominiranec za oskarja. Premieri je sledil pogovor z režiserjem, moderiran s strani članov Kinotripa. Ob tej priložnosti se je predstavila tudi nova ekipa, večinoma sestavljena iz dijakov, ki bo letos ustvarjala festival.

     

    l.php

     

    Osnovna premisa filma je dokaj enostavna. Na majhen otok, katerega edini prebivalci so želve in raki, naplavi brodolomca. Vsakič, ko zgradi splav in poskuša odpluti, mu to prepreči rdeča želva. Ko jo končno uspe ubiti, pa se iz nje rodi ženska. Nadaljevanje je kronika vseh faz njunega življenja. De Wit je v pogovoru povedal, da gre za film, ki govori o ciklu življenja, družini, osamljenosti, žalovanju, o tem, kako se čas premika in o »brezčasnosti vsega«. Zaradi svoje enostavnosti in le treh precej arhetipskih likov je zgodba res dokaj pravljična, nekateri prizori, kot je tisti, v katerem poplavi otok, pa skoraj biblijski. Ker v filmu ni niti trohice dialoga, je interpetacija še toliko bolj odvisna od gledalca.

     

    l.php2

     

    Vizualni slog je minimalističen, brez okrasnih detajlov in ostalih nepotrebnih elementov.  Namesto, da bi se ukvarjal s podrobnostmi, se je De Wit osredotočil na celoto. Bližnjih kadrov bolj ali manj ni, največ je daljnih in splošnih planov. Osebe v filmu so zato v primerjavi z epsko in razsešno pokrajino majhne, skoraj nepomembne. Specifičen je tudi njegov pristop k barvi – v posameznih prizorih pogosto uporabi le odtenke ene ali dveh. Tako se barvna paleta drastično spreminja, od čisto zelenih scen, v katerih se džungla razteza v neskončnost, in rumenkastih prizorov sončnega vzhoda do popolnoma črno belih nočnih scen. Rdeča želva je primarno vizualna izkušnja, podkrepljena z izjemno glasbeno podlago. Je svojevrsten eksperiment v žanru, 80-minutni, nemi animirani film v 2D tehniki bi v napačnih rokah hitro izzvenel, De Witu pa uspe vse elemente povezati v smiselno, poetično celoto.

     

    redturtle

     

    V dokaj dolgem pogovoru se je Dudok De Wit izkazal za zanimivega govorca, ki se z veseljem poglobi v podrobnosti ustvarjalnega procesa. Izpostavil je, da se je s filmom želel oddaljiti od danjašnjega trenda računalniške animacije, saj se mu estetika tega pogosto zdi sterilna. Hotel je posneti realističen, naraven film, kolikor je to možno znotraj žanra. Za upodabljanje gibanja je zato uporabil tudi žive modele, v procesu animiranja pa je bil pomemben del slike narisan ročno, tudi z ogljem, in kasneje skeniran. Poetično pa se je izrazil tudi glede pristopa k barvi: »Za en prizor sem uporabil eno do dve, toda ko film pogledate do konca, vidite vse barve, celotno mavrico.« Predvsem je dal vtis filmskega ustvarjalca, ki se ne boji igranja s konvencijami žanra. Edina stvar, za katero ni imel pojasnila, je simbolika želve. Rekel je le, da je za zgodbo potreboval mogočno in skrivnostno morsko žival.

     

    Posnetek pogovora si je možno ogledati na sledeči povezavi:

     

    Napovednik za film:

     

     

     

     

     

    Sorodni članki: