• Datum objave: torek, 3. januar 2017
  • Komentar Noči kratkih filmov 2016

    Tradicionalno se v času zimskega solsticija na glavnem prizorišču tega dogodka – Furlanovi dvorani Slovenske kinoteke – zavrtijo kratki filmi. Letos jih je bilo v šestih sklopih 35. Projekcije raznolikih filmov je pospremila tudi pogostitev – kot pritiče dogodku, je bila (namesto vina) na voljo bera »ta kratkih«.

     

    Ob petih popoldne oziroma nekaj čez – kinotečni zvonček, ki k vstopu v dvorano poziva filmske navdušence, namreč ni tako uspešen kot recimo tisti iz Kinodvora – se je dogodek pričel s sklopom Klasiki. Čast otvoritvenega filma je imel Zid (Žare Lužnik, 1982), sestavljen iz vinjet ljudi in zidu, ki jim zakriva pogled na pokrajino na drugi strani. Kaj je tam – so to sirijski begunci ali Mehika –, izvemo na koncu. Lužnik skozi kratke utrinke govori o »svobodi« ljudi, ki se je ne prevprašuje, se jo jemlje za samoumevno in prav zaradi tega obstaja še naprej. Iz danega sklopa je vredno izpostaviti tudi film Balkanska ruleta (Zdravko Barišič, 1997), triminutni film v treh kadrih o prirejeni različici ruske rulete z vsemi šestimi naboji v revolverju. Prvi in zadnji kader (tisti vmesni je detajl vstavljanja nabojev) od zgoraj prikazujeta mizo, na katero po strelu pade eden izmed obeh udeležencev. Režiser tako s skromnimi sredstvi govori o težavah, tegobah in ranah Balkana, ki so bile takrat kronološko sicer bližje neslavni vojni, a tudi danes niso nič manj aktualne. O pestrosti retrospektivnega sklopa priča tudi Steklarski blues (2001) Petra Braatza, ki s premišljenim zaporedjem mehanskih zvokov in podob steklarne v Hrastniku ustvarja ritmičen, hipnotičen slavospev steklarskemu ali splošneje, industrijskemu delu, s čimer spomni na Dzigo Vertova. Omeniti pa gre tudi zadnji film sklopa, Zasukanca (2004) priznane ustvarjalke na področju animiranega filma, Špele Čadež. Lutkovna stop animacija prikazuje ganljivo zgodbo o krojaču in njegovem iskanju ljubezni.

     

    zasukanec001

    Zasukanec.

     

    V sklopu Animirani film za odrasle sta se predstavila dva letošnja težkokategornika slovenske animacije, o katerih smo že pisali – Slovo (Leon Vidmar) in Nočna ptica (Špela Čadež). Nič manj omembe vreden pa ni tudi Princ Ki-Ki-Do: Balon (Grega Mastnak, 2015), domišljena in duhovita pripoved o rumenem ptiču, ki s kolegoma komarjema premlati lovca in reši sladkosnedne živali. Zaradi enostavne premise, všečne zvočne opremljenosti filma (tu mislim predvsem na ponavljajoči se »Ki-ki-do« vsakič, ko ta stopi v akcijo) in dejstva, da gre za nedokončano serijo kratkih animiranih filmov, bi lahko ta kaj kmalu dosegla kultni status.

     

    Nočna ptica.

    Nočna ptica.

     

    V sklopu 19. Festival slovenskega filma so se zavrteli trije filmi, o katerih smo prav tako že pisali – Meje (Damjan Kozole), Dober tek, Življenje (Urška Djukić) in Srečno, Orlo! (Sara Kern). Poleg njih je bil v sklopu tudi dobitnik nagrade »Najboljši film programa FeKK SLO«, 2045 (Maja Prelog, Blaž Murn), ki se s stopnjujočo se strukturo vedno krajših kadrov, nedefiniranimi zvoki in odtujenostjo prikazovane narave poizkuša lotiti problematike človeške neodgovornosti do našega planeta, a ravno zaradi svoje strukture tovrstna sporočilnost razvodeni. Uspešnejša je Selitev Žige Virca. Ženska se kot prva naseli v stanovanjski kompleks, kmalu pa jo začne preganjati in strašiti črni mož. Sledijo valovi učinkovitega suspenza, film pa s svojim preobratom seže širše in domiselno zastavi vprašanja o aktualni tematiki begunstva ter strahu, povezanim z njim.

     

    fsf_kratki_dober_tek_zivljenje

    Dober tek, življenje.

     

    Po že kar nekaj »ta kratkih« (to berite, kakor se vam zdi prav) se je noč nadaljevala s sklopom Študentski filmi AGRFT in UNG AU. V njem so bile Male ribe (Maja Križnik, 2015), ki jih je bilo moč videti že na Novih novih filmih v Kino Šiški, pa tudi Vis-á-vis Mihe Likarja in Srdohrd Ester Ivakič z letošnjega Festivala slovenskega filma (FSF). Na slednjem sta se predstavila tudi izvirna enominutna animirana filma Čas za večerjo (Filip Bihar) in Žaba (Samo Bihar).

     

    Čas za večerjo.

    Čas za večerjo.

     

    V poznih večernih urah se je predstavil tudi sklop Hvala za pozornost! (SCCA-Ljubljana/ Postaja DIVA). Izstopal je dokumentarni film Jasne Hribernik, Hiša nasprotij (1998). V njem režiserka izmenjuje podobe možakarja, ki se sprehaja po tržnici in pogovarja z branjevkami, in semenišča, v katerem mladi bogoslovci molijo in pojejo. Obe strani povezuje protagonistov glas v off-u, ki išče in analizira povezavo med tržnico ter semeniščem. S prepletom preprostosti in duhovnosti se izrišeta dva načina življenja. Hribernikova se sprašuje, kateri naj bi bil pravi oziroma primernejši za slehernega posameznika. Naslednji izstopajoč film je Soft machine (Mark Požlep, 2010), sestavljen iz treh kadrov dveh oseb, ki spolno občujeta na travniku, vsake toliko pa se na naključnem mestu v kompoziciji kadra prikaže mežikajoč vrtni škratek. Več od tega film ne ponudi in je zaradi svoje hermetičnosti iz kinotečne dvorane odgnal nekaj nepotrpežljivih gledalcev. Eno izmed tistih, ki so ostali do konca, pa je zaskrbelo, češ, kaj če dobita klopa. Sklop se je zaključil z OHOHO (2015), s katerim Ana Čigon dobesedno pokaže sredinca vsem organizatorjem razstav, ki ne izplačujejo razstavnin.

     

    Soft Machine.

    Soft Machine.

     

    Zadnja etapa je bil sklop Fekk 2016. Vredno je izpostaviti dva filma. Biserna obala (Dušan Kasalica, 2015) je svojevrstna meditacija, ki v dodelanih kompozicijah predstavi zategnjenega trenerja na shujševalnem taboru, ki se postopoma – večinoma skozi ples – začne sproščati. V Kratkem družinskem filmu (Igor Bezinovič, 2016) pa stara ženica pripoveduje o svojem poskusu umora snahe. Duhovitost filma je podkrepljena s kompozicijami, v katerih se osebe obnašajo, kot da pozirajo za fotografijo in izraznost protagonistke, ki je vselej prikupno zaverovana vase.

     

    Biserna obala.

     

    Tako se je zaključila letošnja Noč kratkih filmov. Raznolikost in kvaliteta filmskih del na njej pa ponovno dokazujeta, da je ta vsakoleten postanek v Slovenski kinoteki nujen za vsakega filmoljuba.

    Sorodni članki: