• Datum objave: četrtek, 8. december 2016
  • Komentar Festivala LGBT filma 2016

    Od 26. novembra do 4. decembra 2016 se je v Ljubljani odvijal 32. festival LGBT filma. Kot vsako leto se je nekaj projekcij odvijalo tudi v drugih slovenskih mestih, letos v Kopru, Mariboru, Ptuju in Bistrici ob Sotli. Festival je bil prvič organiziran leta 1984, kar pomeni, da je ne samo najstarejši mednarodni festival v Sloveniji (LIFFe je bil prvič organiziran leta 1989), ampak tudi najstarejši festival gejevskega in lezbičnega filma v Evropi in med prvimi na svetu.

     

    Foto: Nika Belcijan

    Foto: Nika Belcijan

     

    Letos se je na festivalu predvajalo 22 celovečernih in 18 kratkih filmov iz 22 držav. Organizatorke/ji so na novinarski konferenci potrdile/i dejstvo, da je vsako leto vedno več prijavljenih filmov, a priznale/i, da to ne pomeni nujno, da so vsi prijavljeni filmi res dobri. Prav tako so izpostavile/i, da je letos precej več filmov s političnimi temami in vsebinami, kar verjetno odraža tudi trenutno situacijo v svetu, ko je marsikatera težko pridobljena pravica spet na prepihu.

     

    Na festivalu se podeljujejo tri nagrade Rožnati zmaji: selektorska ekipa podeljuje eno nagrado za slovenski kratki film, eno pa za celovečerni film; medtem ko publika nagrajuje en celovečerni film. Selektorska ekipa je letos nagrado podelila filmu Théo in Hugo v istem čolnu, Rožnati zmaj občinstva pa je prejel dokumentarni film Transspolna življenja v Sloveniji. Nagrada za slovenski kratki film letos ni bila podeljena, saj se je ekipa odločila, da noben prispeli slovenski film ne dosega kvalitete, primerne za nagrado.

     

    Theo in Hugo v istem čolnu.

    Theo in Hugo v istem čolnu.

     

    Iz letošnjega programa velja (poleg štirih filmov, ki so predstavljeni v spodnjih kratkicah) omeniti še sledeče filme: Transspolna življenja v Sloveniji, ki ga je selektorica festivala Suzana Tratnik označila za pionirsko in pogumno delo, ki končno spregovori o slovenski transspolni skupnosti; Bolno, hrvaški dokumentarni film o zgodbi Ane Dragičević, ki so jo prisilno hospitalizirali in je bila žrtev »zdravljenja« lezbištva; Yes, we fuck!, dokumentarec, ki raziskuje seksualnost pri osebah z zmanjšano zmožnostjo; Iz kože, najstniška drama o fantu, ki odkriva gejevsko sceno, hkrati pa ureja odnose s starši in najboljšim prijateljem, ter Candra Sandra, kratki film o Jonasu, ki hoče z magijo zapeljati najbolj priljubljenega fanta na šoli. Film, ki ga je nemogoče jemati resno in je zato pravi guilty pleasure letošnjega programa.

     

    Strike a Pose (Strike a Pose, rež. Ester Gould, Reijer Zwaan; Nizozemska, 2016)

    Ocena: o

     

    Dokumentarec Strike a Pose govori o skupini Madonninih plesalcev na njeni provokativni turneji Blond Ambition. Gre za turnejo, ki je pomembno vplivala na LGBT skupnost v ZDA in v svetu, saj je v začetku devetdesetih let, ko gejevska kultura še ni bila tako mainstream, odkrito podpirala svobodo in sporočala, da ni nič narobe, če si gej ali HIV pozitiven.

    Skozi film se postopno ruši navidezna perfektnost turneje. Izvemo, kako se je marsikateri izmed teh plesalcev na skrivaj boril s HIV-om. Dokumentarec odlično prikaže, kako so bili protagonisti po turneji deležni neke vrste slave, ki se je kmalu nehala, ter nam pove, kako se je vsak soočal s tem. Najšibkejša točka filma je zadnji prizor, ko se vsi plesalci po dolgem času ponovno snidejo in skupaj večerjajo. Prizor uporabi že prevečkrat izrabljeno idejo, poleg tega pa si protagonisti povejo podobne stvari, kot so jih prej povedali gledalcu.

     

    Večina bolj čustvenih prizorov v filmu, ki so nujno del take vrste dokumentarcev, je posrečenih. Žal pa film na momente izgubi rdečo nit, predvsem v tistem delu, ko govori o tožbah proti Madonni, ki so jih vložili trije plesalci, saj celotni del zgodbe predstavi preveč na grobo.

     

    Strike a Pose.

    Strike a Pose.

     

    Maček (Kater, rež. Händl Klaus; Avstrija, 2016)

    Ocena: +

     

    Prvi del filma Maček nas popelje v idilično življenje Andreasa (Philipp Hochmair) in Stefana (Lukas Turtur) ter njunega mačkona Mosesa, ki je v prvi polovici filma prava zvezda skoraj vsakega kadra. Film si vzame res precej časa, da predstavi rajsko življenje tega dunajskega para. A idilični filmi, predvsem evropski, redkokdaj ostanejo taki in tudi v tem primeru je tako. V to perfektno sliko najprej udre kača, prva jasna navezava na biblijsko simboliko, ki se od tu naprej nenehno pojavlja. Kasneje v njuno življenje udre pravo nasilje in tako hitro, kot se pojavi, tudi izgine. Andreas in Stefan sta se tako prisiljena soočiti s posledicami tega bežnega trenutka. Tudi glasba, ki ima v filmu pomembno vlogo, nakaže to spremembo: če je bila prej glasbena kulisa lahkotnejša, se sedaj pojavljajo mračnejši Schubert, Bach in Janáček. Film razlogom za to nasilje posveča premalo pozornosti, saj se raje osredotoča na čustva, ki jih oba glavna igralca naredita za svoje in zelo verodostojno zaigrata. Pozna se, da je režiser med drugim sodeloval tudi s Hanekejem, saj vsak kader filma deluje zelo premišljeno.

     

    Maček.

    Maček.

     

    Babica (Grandma, rež. Paul Weitz; ZDA, 2015)

    Ocena: +

     

    Babica je komedija, ki se na lahkoten način in brez moraliziranja dotika teme splava. Poleg tega je odličen prikaz medgeneracijskih razlik v dojemanju življenja in sveta. Zgodba je dokaj preprosta: Sage (Julia Garner) se nekega dne pojavi pred vrati svoje babice Elle (Lilly Tomlin), zato da bi jo prosila za 600 dolarjev, ki jih rabi za splav. A Elle je radikalna pesnica in akademičarka brez službe, ki je izplačala vse svoje dolgove in prerezala vse kreditne kartice. Tako se odpravita na pot od znanca do znanke, da bi nabrali dovolj denarja. Elle in Sage sta se na koncu prisiljeni soočiti s Sagino mamo in Ellino hči Judy (Marcia Gay Harden), ki se je obe bojita.

     

    Elle se je na tej poti prisiljena soočiti s svojo preteklostjo in si priznati, da še zmeraj žaluje za umrlo ženo Vi. Lily Tomlin kot prava zvezda tega filma, okoli katere se vse vrti in ki celotno zgodbo pelje naprej, odlično opravi vlogo in poskrbi za nekaj precej humornih prizorov. Film pričakovano postreže s srečnim koncem tako za Sage kot za odnos med vsemi tremi glavnimi liki. En del zgodbe sicer ostaja precej odprt, a zdi se, da se vse nagiba prav k srečnemu zaključku.

     

    Babica.

    Babica.

     

    Viva (Viva, rež. Paddy Breathnach; Irska, Kuba, 2016)

    Ocena: +

     

    Viva je zgodba Jesusa (Héctor Medina), mladega fanta iz Havane, ki se preživlja s frizerstvom in občasno prostitucijo. Jesus si je vedno želel postati drag queen. Med svojim precej slabim prvim nastopom kot Viva ga udari njegov oče Angel (Jorge Perugorría), ki se nepričakovano vrne v mesto. Angel in Jesus skušata skozi film zgraditi odnos, ki ga nikoli nista imela, saj Jesus očeta ni nikoli spoznal. Zdi se, da Angel osebno sprejema sinovo homoseksualnost, ampak se ne strinja s sinovo željo biti drag queen, saj mu prepove nadaljnjo nastopanje kot Viva. V nekem trenutku se med njiju vmeša lastnik lokala Mama (Luis Alberto García), ki želi Jesusa rešiti alkoholiziranega očeta, prostitucije in mu seveda pomagati, da izrazi svojo umetnost nastopanja.

     

    Režiserju uspe omiliti občutek melodramatičnosti in že videnega filma o rojstvu drag queenice. Viva blesti v trenutkih, ko nastopata Mama in Viva. Zadnji prizor prikaže najbolj čustven Vivin nastop, ki prejme stoječe ovacije in ki ga montaža filma odlično pomeša s flashbacki iz popoldneva, ko se je bil Jesus prisiljen soočiti s precej težkimi trenutki.

     

    Viva.

    Viva.

     

    Sorodni članki: