• Datum objave: torek, 7. marec 2017
  • Komentar Festivala gorniškega filma 2017

    Na 11. Festivalu gorniškega filma, ki je od 20. do 26. februarja potekal v Ljubljani, Novi Gorici, Celju, Domžalah in v Mojstrani, si je bilo mogoče ogledati 43 filmov o plezanju, gorništvu, raznih gorskih športih, naravi in ljudeh, ki živijo z njo. Med njimi je bilo tudi pet slovenskih filmov. Kako imamo Slovenci radi naravo, gore in šport, so pričale polne dvorane. Direktor festivala Silvo Karo je prvi dan festivala povedal, da gorniški filmi zanimajo tudi tiste, ki niso neposredno povezani z gorami, a jim je ta svet zanimiv ali lep.

     

    Poleg filmov so lahko udeleženci festivala prisluhnili tudi predavanjem plezalcev in alpinistov Jerneju Kuderju, Martini Čufar Potard, Nives Meroi in Romanu Benetu, Robertu Schauerju, Janezu Volkarju ter publicistu Jerneju Ščeku, ki je predstavil Emilia Comicija, tržaškega plezalca z začetka 20. stoletja.

     

    Zmagovalni film Šerpa – Spor na Everestu

     

    Mednarodna festivalska žirija, ki so jo sestavljali Martina Čufar Potard, Aleša Valič in Marco Ribetti, je glavno nagrado mesta Domžale podelila avstralsko-nepalskemu filmu o stiski šerp, ki v komercialnih odpravah strankam poskušajo urediti pot na Everest in pri tem tvegajo celo svoja življenja. Šerpa – Spor na Everestu (Jennifer Peedom) je gotovo najbolj pretresljiv film na festivalu, ki sili k premisleku o vplivu komercialnih odprav na življenje domačinov, njihov položaj in tragične usode.

     

    Ko je na Everest leta 1953 prvi stopil Edmund Hillary, je ob njem stal Sherpa Tenzing Norgay. Takrat se je pomen besede šerpa iz pripadnika etničnega ljudstva spremenil v nosača, domačega vodiča. Delo na Everestu je šerpam prineslo veliko dobička, vendar še vedno le drobiž v primerjavi s tistim, kar je dobila vlada, ne da bi kar koli storila za povečanje varnosti. Prvi upor šerp se je zgodil leta 2013, ko so se sprli s plezalci. Naslednje leto se je zgodila tragedija, ki je za vedno spremenila plezanje na najvišjo goro sveta. Na Ledenem slapu je, medtem ko so zahodnjakom poskušali pripraviti pot za varen vzpon, umrlo 16 šerp, od tega treh nikoli niso našli. V filmu lepo vidimo dvojnost: šerpe, ki delajo za plačilo, in stranke, ki so plačale, da osvojijo vrh. Vsak ima svoj cilj. Medtem ko šerpe najprej žalujejo, nato pa začnejo opozarjati na svoj položaj, hočejo stranke nadaljevati vzpon. Šerpe se namreč vedno bolj zavedajo, da tvegajo glavo za drobiž in da jih vlada ne spoštuje. Njihov upor spodbudi prav tragedija, zahtevajo boljše razmere, zagrozijo z odpovedjo celotne sezone. Naj gredo na vrh dobesedno po truplih svojih prijateljev? Jasno je, da tega niso storili. Borili so se za svoje umrle kolege, za njihove in svoje družine in za prihodnost šerp.

     

    Že po ogledu filma sem bila prepričana, da sem že prvi dan festivala videla zmagovalni film. Gledalca pretrese, ga spodbuja k razmišljanju o tistih, ki za majhno plačilo delajo v nemogočih razmerah, kar šerpe prav gotovo so. Po navadi v javnosti odmevajo predvsem zgodbe o osvojenih vrhovih ali tragičnih nesrečah alpinistov, a brez šerp bi bili himalajski vrhovi mnogim nedosegljivi.

     

    Šerpa - spor na Everestu

    Šerpa – Spor na Everestu

     

    Nikakršnega spoštovanja do najvišje gore sveta ne kažejo stranke v baznem taboru, ki se zabavajo, medtem ko šerpe delajo zanje, kar je dobro prikazal kratki film Bazni tabor pod Everestom (Léonard Kohli, Švica). Bazni tabor je prava vas z vsemi užitki, kot jih ponuja civilizacija: od kokakole in pice do knjig, televizije, celo interneta in nočnih zabav. Ko je čas za vzpon, pa se razvije prava procesija, gneča, ki je na najvišji gori sveta ne bi pričakovali.

     

    Najboljši alpinistični film je poklon Tomažu Humarju in Vanji Furlanu

     

    Na festivalu je bilo prikazanih več filmov o uspešnih in neuspešnih vzponih (npr. Anapurna III, Iz oči v oči, Kangčendzenga). A v kategoriji alpinizem je slavil slovenski film Ama Dablam, izsanjane sanje režiserja Igorja Vrtačnika, ki je bil, kot je povedal režiser, končan le dan pred premiero, še prej pa je bil scenarij kar devetkrat zavrnjen. Zvonko Požgaj je leta 1996 iz baznega tabora spremljal vzpon Vanje Furlana in Tomaža Humarja prek severozahodne stene Ama Dablama. V izsekih se film vrača v sedanjost, k njunim prijateljem, ki doživeto pripovedujejo o spominih na prijatelja, njunih podvigih in njuni osebnosti. V film je lepo vpet tudi Humarjev sin – na začetku Humar s širokim nasmehom pove, da se mu je rodil sin Tomaž in v šali izjavi, da upa, da bo tako vsaj en Tomaž doma. Nato pa prav njegov zdaj 15-letni sin pripoveduje o kolesarjenju in očetu. Avanturizem se v družini Humar očitno nadaljuje. Vsekakor je film lep poklon obema plezalcema, ki sta pustila pečat v najvišjem gorovju sveta.

     

    Ama Dablam, izsanjane sanje

    Ama Dablam, izsanjane sanje

     

    Jezdeci viharjev v dveh različnih obdobjih

     

    Med plezalnimi filmi so slavili Jezdeci viharjev (Franz Walter, Nemčija). Riders on the Storm je namreč smer v narodnem parku Torres del Paine v čilski Patagoniji, ki ga je le leto po padcu Berlinskega zidu preplezala nemška odprava. Po njenih sledeh do Centralnega stolpa sta se v prosti tehniki podali alpinistki Mayan Smith-Gobat in Ines Papert, pričujoči film prav poetično združuje njun in prvenstveni vzpon.

     

    Smučanje od azijskega Altaja do Alp

     

    Da se smučanje ni rodilo pod Alpami, je dokazal film Domovina smučanja (Fulvio Mariani, Mario Casella, Švica), nagrajen v kategoriji filmov o gorski naravi in kulturi. V njem ustvarjalec filma z domačini na smučeh odkriva države na jugu nekdanje Sovjetske zveze. Njen razpad se je globoko zarezal v življenja domačinov, veliko se jih je odselilo, nekoč živahni kraji so zdaj komaj poseljeni. Še vedno pa so ohranili svoje običaje, med katerimi so tudi lesene smuči. Te nas iz sedanjosti, kjer se odvijajo smučarska tekmovanja, popeljejo v preteklost, v gore Altaja, kjer so našli najstarejše slike ljudi s smučmi, ki so bile pozimi njihovo »prevozno sredstvo«.

     

    Presenetila me je nostalgija po Sovjetski zvezi. Prej jim je država veliko omogočala, zdaj pa se morajo znajti sami, so trdili v filmu. Veliko se jih je znašlo v izseljenstvu. Podobno se zdaj dogaja pri nas nam, mladim. Bodo tudi naše vasi kmalu prazne? Sicer pa duh filma prevevata smeh in ponos, ne tragičnost ali brezizhodnost.

     

    Domovina smučanja

    Domovina smučanja

     

    V kategoriji filmov o gorah, športu in avanturi je žirijo najbolj navdušil zahteven smučarski podvig Seznam (Guido Perinni, Švica). Mladi smučar Jérémie Heitz si je zadal, da bo v dveh sezonah presmučal petnajst alpskih štiritisočakov. Film očara s prikazom tehnike smučanja po alpskih strminah, za kar sta nujni izjemna fizična pripravljenost in neomajna vztrajnost.

     

    Plošča pogovorov

     

    Nagrado za kratki gorniški film je prejel devetminutni film Plošča (Nadine Boller, Švica, Kirgizija), v katerem lahko v kratkem času voajersko spoznamo izseke iz življenja ljudi. Sredi kirgiških step namreč še iz sovjetskih časov stoji stara temeljna plošča, na kateri lahko domačini telefonirajo, če veter ni premočan. Film pokaže nekaj mimoidočih, ki se ustavijo, da bi opravili telefonski pogovor. Ena izmed njih se celo obregne ob dekle, ki jih snema. Gre za zabaven in prisrčen film, v katerem lahko v nekaj minutah spoznamo izseke iz življenja.

     

    Televizija Slovenija izbrala Sveto (ne)sveto reko

     

    Žirija v sestavi Aleše Valič, Barbare Zrimšek in Andreja Otovčeviča je nagrado RTV Slovenija podelila raziskovalno dokumentarnemu filmu Sveta (ne)sveta reka (Peter McBride, Jake Norton, ZDA), ki prikazuje reko Ganges v svoji lepoti, vendar še bolj strezni podatek o onesnaženosti snega, ki se začne že ob njenem izviru. Na eni strani je čaščenje svete reke, na drugi pa njeno izkoriščanje; nasprotna pola, ki indijski največji vodni vir smrtno ogrožata. Film opozori na onesnaženost zelo neposredno, s podatki.

     

    Sveta (ne)sveta reka

    Sveta (ne)sveta reka

     

     

    Častne pohvale žirije

     

    Žirija je s častno pohvalo nagradila alpinistični film Ogledalo (Matt Pycroft, Anglija), ki pripoveduje o plezanju treh prijateljev v Grenlandiji. Med njimi je le eden izkušen plezalec, Leo Houlding, njegov mir in veselje pa občasno zmoti misel na najboljšega prijatelja, ki je preveč tvegal in umrl ravno v času, ko je pričakoval otroka. Tudi sam ima komaj dveletno hčerko, kar ga sili k razmišljanju, koliko je še vredno tvegati. Poleg reševanja plezalnih zapletov spremljamo tudi odnos očeta do hčerke, v katere naročje se varno vrne. Film odlično odstre, kako se ob starševstvu spremeni razmišljanje plezalca, ki noče, da bi otrok odraščal brez očeta. Čeprav sem med ogledom pogosto pomislila, da s spominjanjem hčerke le pomirja svojo vest, pa je film vsakega starša prav gotovo nagovoril. Precej je na Lea Houldinga vplivala tudi prijateljeva smrt.

     

    Ponos, moč, pogum, pokončna drža – vse to opisuje nosače v slovaških Tatrah. Njihovo kulturo je predstavil film Nosačeva svoboda (Pavol Barabáš, Slovaška), ki je navdušil tudi žirijo. Z več kot 100 kilogramov bremena se možje v vsakem vremenu odpravijo v gore, da bi oskrbeli gorske koče, tam pa jih ne čaka počitek, temveč čiščenje in kuhanje. Ti možje niso kot šerpe – njihovo delo ni nuja, ampak izbira. Eden izmed nosačev je celo opustil bleščečo glasbeno kariero, ker je bil zaradi nastopov veliko zdoma. Želja po dokazovanju in nuji, da je delo opravljeno, pa je povzročila tragično nesrečo mladega nosača, v čigar spomin se enkrat letno zberejo vsi nosači. Neverjeten je pogled na vztrajne nosače, ki so kljub utrujenosti na cilju široko nasmejani in ponosni. Med njimi so najbolj žilavi stari več kot 70 let! Njihov odnos do dela in gora vzbuja občudovanje. Življenje v naravi jih je mnogo naučilo, napolnilo njihova srca z lepoto in srečo, da lahko uživajo v svobodi. Odličen prikaz življenja nosačev in navdih za vse, ki si ne upajo oddaljiti od civilizacije in preprosto začutiti utrip narave.

     

    Žirija je častno pohvalo podelila tudi plezalnemu filmu Igrišče odraslih otrok (Guillaume Lion, Belgija), ki pri najboljših plezalcih na svetu odstira tudi njihove psihične priprave na napore. Dober pogled v celosten prikaz plezanja. Pohvaljen je bil tudi film Dodova sreča (Josh Lowell, ZDA), v katerem so v pustolovščini združeni jadranje po odprtih morjih, plezanje in glasba. Čudovit, zabaven in sproščujoč film.

     

    Gorniški festival je znova prinesel večplasten pogled na naravo in kulturo. Pohvaliti velja širok izbor, v katerem vsak ljubitelj narave najde nekaj zase: tisti, ki živi z gorami (plezalci, tekači, smučarji, pohodniki …), in tisti, ki jih večinoma opazuje od daleč. Dobro je, da se festival širi v različna slovenska mesta, hkrati pa ob pogumnih, fizično in psihično močnih posameznikih spodbuja, da se dvignemo s kavča, opazujemo svet okrog sebe in stečemo vanj.

     

    Ogledalo

    Ogledalo

     

    Vse fotografije so dostopne na uradni spletni strani Festivala gorniškega filma.

    Sorodni članki: