• Datum objave: ponedeljek, 5. junij 2017
  • Komentar festivala Film na oko

    Letošnji filmski festival za mlade Film na oko se je začel z dokumentarnim filmom Maje Prettner Dom, ljubi dom o psihološkem bremenu, ki ga prenašajo slovenski otroci, ki zavetje pred težkimi socialnimi okoliščinami iščejo v mladinskem domu, končal pa se je s projekcijo egipčanskega hibridnega igranega filma/dokumentarca Zadnji dnevi mesta, režiserja Tamera El Saida. Tako se je festival začel na domačih tleh, zaključil pa na enem izmed svetovnih žarišč družbene nepravičnosti, ki zaslužijo največ medijske pozornosti. Med filmoma je programski vodja festivala Rok Govednik razširil spekter nagrajenih filmov z vseh celin tako, da je pokazal, o čem bi morali misliti mladi ljudje, saj gre za skupino, ki je najbolj zmožna družbeno angažirane kritike in je najbolj upravičena do zahtev po družbenih spremembah. Festival je potekal od 3. do 9. maja, in sicer v dvoranah Cankarjevega doma, Kina Bežigrad, Pionirskega doma in Kina Šiška. Jeseni se bo Film na oko ponovno odvijal od 30. septembra do 8. oktobra v Mariboru, Slovenski Bistrici, Sežani, Novi Gorici, Idriji, Tolminu, Škofji Loki, Novem mestu in v Krškem. Festival bodo spremljale delavnice filmske kritike in kritike nadaljevank namenjene srednješolcem in študentom.

     

    Geslo letošnjega festivala Vse je enkrat film! razkriva, skoraj proti lastni volji, nekoliko prikrito nagnjenost programa k dokumentarnemu filmu. Prikazani so bili filmi vseh vrst – igrani, dokumentarni, animirani in eksperimentalni filmi ter filmi vseh dolžin – kratki, srednjemetražni in celovečerni. Vendar je bil program bolj nagnjen k temu, da bi zajel čim več filmskih oblik in tem, in zdelo se je, da je vse, ki ga navaja geslo, le mladost, ter da bo ta mladost enkrat film, če bo dokumentirana in jo bomo lahko videli še na filmskem platnu. Film na oko prihaja v Ljubljano takoj po festivalu žanrskega filma Kurja polt, katerega program ni bil omejen na sodobne filme, tako da je majhna časovna oddaljenost med dvema festivaloma le poudarila, da gre pri Filmu na oko ne le za mladost, temveč za mladost danes. Tako je vse iz gesla zoženo na izzive današnjih mladostnikov oz. ljudi, ki so podedovali stiske svojih staršev, ki jih le-ti dandanes ne morejo uganiti. Torej gre pri festivalu za generacijo otrok, ki so se rodili po smrti velikih evropskih idej. Ta prikrita zoženost tematske plati je spreobrnila tudi igrane filme, kot je denimo Nakom, v pronicljive in izvirne dokumentarce svoje dobe, kajti če lahko spregledamo, da so liki Nakoma izmišljeni, je nedvomno, da je film priča sodobne čustvene razdeljenosti afriških mladostnikov med individualizmom nove dobe in tradicionalnim kolektivizmom. Lahko zaključimo, da je Film na oko festival za mlade o mladih.

     

    Utrinek s festivala.

    Utrinek s festivala.

     

    Uradno se je festival zaključil s projekcijo belgijskega srednjemetražnega dokumentarca Si-G v Pionirskem domu. Filmu je sledil pogovor z režiserko Frederike Migom in samo Si-G, 13-letno raperko, katero sta trud in trdo delo pripeljala do tega, da je skupaj z bolj izkušenim bruseljskim raperjem Omar-G-jem posnela prvo pesem in videospot. Si-G je pred zbranim občinstvom izvedla dve pesmi, ki sta bili sprejeti z navdušenim žvižganjem. Ta nadarjena deklica se sooča z ovirami, tako osebnimi kot družbenimi spremembami, ki jih nazadnjaški del ljudstva ne more sprejeti in aktivno dela na tem, da bi ovirali ljudi, kot je Si-G. Vendarle 13-letnica kar naprej vztraja, kar je pravi moto festivala: misliti s svojo glavo, vztrajati.

     

    Frederike Migom je spoznala Si-G v Bruslju, kjer jo je nadarjena in duhovita deklica takoj navdušila. Mlada režiserka jo je napotila na rapersko delavnico, kjer sta se spoznala Si-G in Omar-G, ki jo je kmalu zatem povabil k skupnemu snemanju pesmi. Migom je projekt še bolj očaral in se je odločila, da bo priča dekletovem odraščanju, saj je Si-G prvič v življenju dobila priložnost, da naredi nekaj sama, medtem ko ji je družba od zmeraj naznanjala, da marsičesa ne bo nikoli zmožna. Gre za to, da je Cansu Gulal, Si-G, otrok s posebnimi potrebami. Povrh tega je turškega porekla, film pa so snemali ravno v času, ko se je zgodil teroristični napad v Bruslju in se začenja širiti islamofobija, medtem ko Si-G ponosno rapa »Alah me varuje …« Dokumentarec spremlja Si-G, medtem ko končuje osnovno in začenja srednjo šolo in ji učiteljica naravnost pove, da ne bo nikoli policistka, kar so njene sanje od nekdaj, saj hoče varovati družbo pred nasilneži in nepravičnostjo. Migom je subtilno in previdno pustila gledalcem vprašanje le v ozadju dokumentarca, če je storila učiteljica prav.

     

    Tako kot Film na oko, je film topel, neposreden in osvežujoč. Kot je Migom sama pripomnila, je dejansko ne zanima vizualna podoba filma, a občuduje vedenje igralcev in nenavadne podrobnosti v njihovi interakciji, najbrž zato, ker ima igralsko izobrazbo. Film se na videz brezciljno in sproščeno razširja v vse smeri in na trenutke se zdi, da ne bo imel rdeče niti. Migom z neverjetnim šarmom vstavi del zgodbe, da bi prikazala kakšno podrobnost, ki se ji zdi prikupna in duhovita. Prav zaradi tega je film tako zelo prepričljiv. Zdi se, da majhne regresije kljubujejo klasičnemu stopnjevanju zgodbe –  kot če bi film kljuboval sam sebi. Takšna tehnika je še kar učinkovita, ker nenehno spominja gledalca, da je bistvo Si-G-jine zgodbe tako resnično in pomembno, da presega meje filma.

     

    Utrinek z zaključne prireditve.

    Utrinek z zaključne prireditve.

     

    Na enak način učinkuje repertoar festivala – rdeča nit, mladost danes, se začenja v Sloveniji, nakar se svobodno nadaljuje od Indije, Irana, Gane, Mehike, Kube, Brazilije do Amerike, Belgije, Madžarske, Anglije, Bolgarije, Nizozemske … Številčnost držav prispeva vtisu, da gre za nekoliko naključno izbrane filme, čeprav so vsi večkrat nagrajevani na filmskih festivalih najvišjega ranga – Cannes, Benetke, Berlin, Toronto. Vendar je ravno v tej naključnosti kakovostnih filmov največja prednost festivala. Če sta tematsko povezana belgijski celovečerni igrani film o šestnajstletnici, ki se sooča z očetovim poskusom samomora (Nena, Saskia Diesing, 2014) ter kratki dokumentarec o indijskem fantku, ki ima cilj narediti najimenitnejšega zmaja za letno tekmovanje zmajev v njegovem mestu (Gaurav in leteči zmaji, André Hörmann, 2015), je to znak gledalcu, da je še nešteto podobnih filmskih biserov, ki niso prikazani na festivalu, a so enako pomembni. Poštena in šarmantna naključnost filmov je največja prednost festivala, saj je od samega začetka razvidno, da se je Rok Govednik lotil neskončno široke teme in namesto, da bi iskal poante, je celoten festival barvito slavljenje mladosti. Še posebej te, ki se odraža v današnjih okoliščinah. Festival kaže, da kamorkoli gremo v svet, lahko naletimo na vrhunske filme, ki pričajo o odraščanjih, ki vendarle niso tako različni.

     

    Nena (Saskia Diesing; Nizozemska, Nemčija, 2014)

    Ocena: +

     

    Evtanazija je bila legalizirana na Nizozemskem leta 2002, film pa poteka v stiliziranem letu 1989, preden je padel Berlinski zid. Če bi bilo drugače, film ne bi mogel kazati obupa Nene (Abbey Hoes), ki se mora nekega dne soočati s poskusom samomora hudo hendikepiranega očeta (Uwe Ochsenknecht). Svet Neninega očeta – profesorja, nemškega intelektualca, oboževalca Goetheja in Kafke – razpada in namesto sveta velikih idej nastopa Nejina doba –  doba generacij, ki so bile oropane kakršnihkoli iluzij in so se morale takoj soočiti z dediščino svojih staršev. Drama njenega očeta spremlja Neno v času, ko pokadi prvo cigareto, kmalu po tem pa prvi džoint, spije prvo kavo in ima prvi seks. Obenem se protagonistka čedalje bolj zaveda, da želja po smrti njenega očeta ni sebična, pač pa grenko dejstvo, ki ga mora sprejeti, ne da bi imela čas za sladko brezciljnost najstniških let.

     

    Zdi se, da kamera režiserke Saskie Diesing drhti skupaj z junakinjo in da je gledati Neno naravnost v obraz bolj intimno, kot če bi videli svet iz njenih oči. Nena je pristranski film, saj se njegova estetika popolnoma ujema z estetiko protagonistke, in prav ta pristranskost je največji adut Saskie Diesing.

     

    nena

    Nena

     

    Zadnji dnevi mesta (Akher ayam el madina; Tamer El Said; Egipt, Nemčija, Anglija, 2016)

    Ocena: +

     

    Khalid (Khalid Abdalla) snema dokumentarec o preminulem očetu, kar mu ne uspeva in namesto tega ga preplavljajo posnetki zadnjih dni Kaira. S prijatelji, ki vsak predstavljajo po eno mesto, ki ga je hudo prizadela islamska revolucija – Bejrut in Bagdad, kjer so krvava trupla po cestah navaden prizor, ter Berlin, kamor so zbežali številni begunci pred vojno – se pogovarja o prihodnosti Kaira in o tesnobi, ki ga čedalje bolj duši, da bi končno posnel ta film in zaključil še eno življenjsko poglavje. Liki so mladi ljudje, čeprav imajo čez 30 let, saj so še vedno na začetku svojih življenj, medtem ko se zgodovina njihovih zemelj bliža h krvavemu koncu …

     

    Prijatelji snemajo drug drugega, tako da se njihovi kadri mešajo z »objektivnejšo«, režiserjevo perspektivo, najbolj vrtoglavi pa so trenutki, ko gledalec izve, da sploh ne gre za ta film, ampak za nemontirane, »grobe« posnetke Khalidovega filma. Metafikcija se pojavlja na filmskem platnu kot tehnika, ki vsaki zgodbi prinaša kričeči odtenek grenkega sarkazma. Ravno zato je celovečerni prvenec Tamera El Saida svež in vabljiv, saj mu uspe uporabiti film v filmu, da bi razkril romantično ljubezen, ki jo goji protagonist do filma kot takega.

     

    zadnji dnevi mesta

    Zadnji dnevi mesta

     

    Sanje brez zvezd (Royahaye dame sobh; Mehrdad Oskouei; Iran, Nemčija, 2016)

    Ocena: +

     

    Sanje brez zvezd Mehrdada Oskoueija so par njegovemu prejšnjemu dokumentarcu It’s always late for freedom (2008), ki je priča trpljenju najstnikov v iranskih mladoletniških zaporih, samo da gre v Sanjah za dekleta in ne za fante. Oskouei spremlja življenje punc, ki so večinoma krive posedovanja mamil in tatvine. Sanje pravijo, da ni nobene rešitve, saj ne bodo v kratkem osvobojene hudih ovir, ki jim jih sili iranski krvavi patriarhat. Tako dokončen sklep je težaven, saj ne ponuja nobenega okvirja za film, ki bi se lahko končal le kot zaporedje mučnih prizorov.

     

    Nobenega dvoma ni, da je Oskouei na strani punc. Patriarhat, ki prodaja svoja dekleta starejšim možem in ustvarja družine brez ljubezni, a polne sovraštva in strahu, dopušča ženskam le izbiro med smrtjo in skromnim dostojanstvom ali klanjanjem pred družbo, ki iz njih dela robo. Zaprte punce živijo grenko-sladko življenje: berejo stripe, rišejo simpatije, delajo lutkarske predstave in jočejo ves dan in noč, saj vedo, da jih zunaj zapora čaka le še trpljenje. Trenutki najbolj globoke žalosti so, ko kakšna punca zapušča zapor. Oskouei, ki se je s puncami spoprijateljil, jih tiho opazuje za rešetkami. Ta mučna nevednost je edini okvir, ki si ga film lahko privošči.

     

    Sanje brez zvezd

    Sanje brez zvezd

    Sorodni članki: