• Datum objave: petek, 7. april 2017
  • Komentar Festivala dokumentarnega filma 2017

    Med 15. in 22. marcem je na ustaljenih ljubljanskih lokacijah (Cankarjev dom, Kinodvor, Slovenska kinoteka), ki se jim je letos pridružila še kinodvorana celjskega Mestnega kina Metropol, potekal 19. Festival dokumentarnega filma. Že dovršena grafična podoba je začrtala tematski okvir festivala, kot stično točko pa je postavila kritično mišljenje in vprašanje družbenega angažmaja. Specifika »dokumentarca« je, da se lahko kar najbolje približa realnosti, čeprav te kot take nikakor ne more prikazati objektivno. Vsaka reprezentacija je namreč subjektivna in do neke mere preslikava stališč njenega avtorja, kljub temu (ali ravno zaradi tega) pa je žanr dokumentarnega filma danes izjemno pomemben, saj se posveča pogosto zapostavljenim temam – človekove pravice so ena izmed teh.

     

    V tej luči gre soditi tudi odločitev, da na letošnjem sporedu FDF ni filma, ki bi se neposredno soočal z begunsko tematiko. Programski vodja Simon Popek je odločitev utemeljil z inflacijo filmske produkcije o migrantih, s čimer – izvzeti so primeri, pri katerih gre za viden presežek – ta nima več želenega učinka. To ne pomeni, da take podobe postajajo irelevantne, ampak, kot meni Popek, »ponavljajoče in posledično neučinkovite«, zato si pozornost zaslužijo tudi druga vprašanja. S tega vidika gre odločitvi prikimati.

     

    Nisem tvoj črnec

    Nisem tvoj zamorec

     

    Na platnih se je v petih različnih sklopih odvrtelo 23 dokumentarnih filmov. V tekmovalni sekciji je častna omemba pripadla Globini dve (Dubina dva, Srbija, 2016) Ognjena Glavonića, medtem ko je nagrada mednarodne žirije (Martichka Bozhilova, Tiha K. Gudac in Joe Oklikah) romala v roke Raoula Pecka, režiserja filma Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, Francija, ZDA, 2016). Estetsko izjemno dovršen dokumentarec prek arhivskih posnetkov prikazuje boj temnopoltih Američanov proti belskemu supermatizmu, kot ga je videl in v svoji knjigi distancirano popisal James Baldwin, pisatelj ter družbeni aktivist. Baldwinove ideje, kako misliti ameriško črnsko vprašanje, prek glasu v offu podaja in obuja Samuel L. Jackson.[1]

     

    Dan osvoboditve

     

    Mimo letošnjega FDF ne moremo brez omembe Dneva osvoboditve (Liberation Day, rež. M. Traavik in U. Olte, Norveška, Latvija, Severna Koreja, Slovenija, 2016), ki je naletel na širok odziv. Nastop skupine Laibach v Severni Koreji velja za svojevrsten fenomen, pričujoč dokumentarni film ponuja novo (laibachovsko-subverzivno) perspektivo o tem, kaj pojem svobode pravzaprav predstavlja in kako težko ga je enoznačno definirati, da ob tem ne bi podvomili o lastnih (ne)svoboščinah. Obširnejšo recenzijo filma je za Koridor napisala Marija Jeremić in si jo lahko preberete tukaj.

     

    Sklop Fokus: Kino Popotniki

    Sklop Fokus: Kino Popotniki se je posvetil filmski umetnosti in določenim perečim problematikam, ki so se v zadnjem času pojavile zaradi prehoda iz analognega v digitalen način snemanja. 35-milimetrski trak, ki je še nedavno tega prevladoval kot glavni nosilec filmskega zapisa, se dandanes uporablja vedno redkeje. Digitalno snemanje je namreč cenejše in tako bolj dostopno neodvisnim ustvarjalcem, razlike med nosilcema pa so laiku – tudi marsikateremu strokovnjaku – komajda opazne. Prehod tako poteka malodane spontano in le vprašanje časa je, kdaj bo filmski trak povsem izumrl.

     

    Prihodnost kina

    Prihodnost kina

     

    Prav v zadnjem času se je pri nas pričelo govoriti o problematiki restavriranja in digitalizacije. Na to temo je bil v novembrski ediciji občasnika Filmarija objavljen krasen intervju z Uršo Menart in Levom Predanom Kowarskim, v katerem izpraševanca med drugim opozorita na tehnično nepopolno restavrirane Kekce, kar je posledica tega, da so za restavracijo izbrali najcenejšega ponudnika. Omenita tudi, da bi v roku 30 let morali restavrirati večino filmskih trakov iz Arhiva RS, saj ti zaradi neustreznega hranjenja razpadajo oziroma izgubljajo prvotno kvaliteto. Še večji problem pa je, da za zelo veliko slovenskih filmov nimamo izvirnega negativa, kar onemogoča popolno zvestost izvirniku pri restavraciji in digitalizaciji. Cilja pri tem namreč sta, po besedah Menartove, »da bi bil film videti tako kot na premieri« in, po besedah Kowarskega, »da bi ti [slovenski filmi] šli ponovno v distribucijo, da postanejo dostopni, da jih ljudje spoznajo«. Izpostaviti pa gre še strašljivo trditev Menartove: »Strategije ni, denarja pa tudi ne, med prejemniki sredstev za ohranjanje kulturne dediščine filma ni, čeprav je film kulturna dediščina, ki propada celo hitreje kot, denimo, arhitektura, in čeprav je ta naloga zapisana v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017.«

     

    V sklopu FDF-ja se je po projekciji filma Prihodnost kina (Cinema Futures, rež. Michael Palm, Avstrija in Norveška, 2016) odvil tudi pogovor z Nadjo Šičarov, ki ga je moderiral programski direktor festivala Simon Popek. Po zaslugi slednjega sta se aktualnega problema le obregnila, saj je bolj kot v poglobljeno diskusijo Popek silil k omenjanju trivialnih zadev, kakor je npr. »nova« funkcija na Youtubu, ki omogoča posnetke zavrteti v 1.5- ali celo 2-kratni hitrosti, zaradi česar so v pogovor večkrat posegali tudi s problematiko očitno bolj seznanjeni strokovnjaki, kot so npr. urednik in urednica filmskega programa Slovenske Kinoteke, Igor Prassel in Varja Močnik, koordinatorka in organizatorka kulturnih programov Slovenske Kinoteke, Kaja Bohorč, in cineast Karpo Godina. Pogovor tako ni ponudil resnejšega vpogleda v problematiko restavracije in digitalizacije pri nas. Tega gre pričakovati na Mednarodnem simpoziju o restavriranju filmske dediščine med 10. in 12. aprilom v Slovenski Kinoteki.

     

    Iz sklopa je tematsko izstopal le 210-minutni film o soustanovitelju in večletnemu direktorju Francoske kinoteke Henriju Langloisu z naslovom Henri Langlois: kinotečni fantom (Le Fantome d’Henri Langlois, rež. Jacques Richard, Francija, 2004). S poudarkom na pričevanjih znancev in strokovnjakov ter arhivskih posnetkih se, vsaj do neke mere, zariše Langloisova neizmerna ljubezen do filma. Ljubezen, ki jo dandanes v slovenski filmski srenji premorejo le maloštevilčni posamezniki in zaradi katere film pri nas umira vsaj malce počasneje. A tudi od njih ne moremo pričakovati, da lahko s prihodki, ki ne dosegajo niti minimalne plače, v ozkoglednem in preračunljivem okolju še dolgo poganjajo razpadajoč voz (filmske) kulture.

     

    Henri Langlois: Kinotečni fantom

    Henri Langlois: kinotečni fantom

     

    V ostalih sklopih gre izpostaviti še naslednja filma:

     

    Trst, Jugoslavija (Trieste, Yugoslavia, rež. Alessio Bozzer, Italija, Hrvaška, BiH, 2017), sklop miti, ikone, mediji

    Ocena: o

     

    Film dokumentira vrvež kultnega tržaškega trga Ponte Rosso, kamor so ob koncih tedna svoje prihranke nosili naši (stari) starši in ki je, kot hudomušno namigne naslov, vsaj za dva dni na teden spet postal jugoslovanska entiteta. Kapitalistična izložba, ki so jo sestavljale stojnice in trgovine, polne v domovini nedostopnih dobrin, je predstavljala unikaten fenomen, kjer sta se zavoljo premišljene oblastniške strategije na eni (jugoslovanski) in priložnostne lakomnosti na drugi (italijanski) strani srečali dve povsem različni, sebi nasprotujoči si politično-ekonomski ideologiji – socializem in kapitalizem.

     

    Dvopomenskost in paradoksalnost slogana »prek kavbojk na zahod« še najbolje zajame prevladujoče stanje duha tistega časa. Jugoslaviji je navkljub trenjem v državah vzhodnega bloka – pa tudi napetostim na svetovni ravni – uspelo krmariti med domačimi čermi, na diplomatskem parketu pa ji je z zahodno državo uspelo vzpostaviti vzorne medsosedske odnose in s tem postaviti svojevrsten precedens. Režiser tematiko družbenopolitičnih razmer načne, a se vanjo ne poglobi in se raje osredotoči na pričevanja ljudi iz prve ali druge roke. Skozi pripovedi se zdi, da je jugonostalgija pognala svoje korenine tudi izven meja nekdanje skupne republike in da se marsikateremu Tržačanu ob današnjih samevajočih ulicah toži po časih, ko so bila parkirišča polna avtobusov s »turisti«.

     

    Bozzer z neobremenjenim pristopom ponudi zanimiv pogled na polpreteklo zgodovino Trsta, vendar z nastavki, ki jih vpelje in nato ne razvije, filmu umanjka širši kontekst, ki bi ga postavil v zaokroženo celoto.

     

    Trst, Jugoslavija

    Trst, Jugoslavija

     

    Nemško življenje (Ein deutsches Leben, rež. Christian Krönes, Olaf S. Müller, Roland Schrotthofer, Florian Weigensamer, Avstrija, 2016), sklop aktualni, družbeno kritični

    Ocena: +

     

    Intervju s 103-letno Brunhilde Pomsel je dokument navidezno oddaljenih, a za sodobnost izjemno pomembnih časov. Danes že pokojna Pomselova je bila tajnica Josepha Goebbelsa, nacističnega ministra za propagando. Visoki starosti navkljub nekdanja stenografa skozi pogovor odstira svoje videnje obdobja, ki jo je zaznamovalo za vse življenje. Kategorično zavrne odgovornost, rekoč, da je bila, kot mnogi drugi, le delček v kolesju in zatorej krivdo priznava le, če se jo kolektivno naprti vsej naciji.

     

    Film se spretno izogne relativizaciji grehov preteklosti, saj ne skuša subverzirati povedanega, temveč besede subtilno pospremi z arhivskimi posnetki pobesnelih Goebbelsovih govorov in grozljivih podob iz taborišč. Fokus ne ostane na vprašanju (ne)vednosti, marveč taisto (ne)vednost izpostavi kot žariščen, vseobsežen problem. Povedano drugače: ne kaj ljudje vedo in česa ne, ampak zakaj ne želijo vedeti ter kakšne posledice to potegne za seboj. Zato, kaže Nemško življenje, je kritično in poglobljeno mišljenje bistvenega pomena. Sedanje obujanje demagoških političnih prijemov in utapljanje v preobsežnem oceanu (lažnih) novic je stopanje po poti, ki jo človeštvo ne dolgo nazaj že prehodilo.

     

    Nemško življenje

    Nemško življenje

     


     

    [1] V kratkem bomo pri Koridorju objavili tudi obširnejšo recenzijo filma.

    Sorodni članki: