• Datum objave: ponedeljek, 19. december 2016
  • Komentar Animateke 2016

    V tednu med 5. in 11. decembrom so bila filmska platna v Kinodvoru in Slovenski kinoteki tradicionalno namenjena animiranemu filmu. Odvila se je namreč že 13. edicija Animateke, na kateri se je skupaj predstavilo kar 390 kratkih in srednjemetražnih filmov ter osem celovečercev.

     

    Kinodvor med Animateko.

    Kinodvor med Animateko.

     

    Tako širok program po besedah programskega direktorja Igorja Prassla ni nekaj samoumevnega, temveč je plod večmesečnega dela in skrbnega izbiranja, hkrati pa vsakoletna rast števila prijavljenih filmov kaže na to, da se je Animateka kot ugleden in kakovosten festival uveljavila tudi izven domačih meja. Česar pa, kot je na novinarski konferenci poudaril Prassel, žal ne opazi naša država. Ta nikakor ne uspe prepoznati potenciala, ki ga tak dogodek nosi v sebi, saj omogoča spoznavanje z animiranim filmom, za katerega se zdi, da je v odnosu do ostale produkcije pri nas še vedno nekoliko (neupravičeno) zapostavljen, obenem pa ponuja priložnost za (prepotrebno) širjenje filmske kulture.

     

    Težave s financiranjem na srečo niso vplivale na izvedbo festivala, ki se je letos razširil še v prostore Stare mestne elektrarne, kjer so se v okviru nove platforme AnimatekaPRO zvrstila predavanja, okrogle mize in zajtrki z avtorji. Projekcije je dopolnjevalo bogato spremljevalno dogajanje, izpostaviti velja 8-urni umetniški performans improvizirane animacije Pentagon ter številne delavnice (npr. filmsko-kritiška delavnica Ostrenje pogleda, različne delavnice animacije …).

     

    Umetniški performans Pentagon.

    Umetniški performans Pentagon.

     

    Poseben poudarek letošnje Animateke je bil namenjen strateški gradnji občinstva. Na 72 projekcijah se je odvrtela široka paleta filmov, razdeljenih v različne programske sklope. Poleg programa Slon, ki v kino vabi najmlajše in njihove družine, je raznolika ponudba verjetno temeljila na ideji, da se k spoznavanju animacije nagovori čim širše občinstvo. Znotraj posamezne projekcije se je včasih odvrtelo več kot deset kratkih filmov, kar je po eni strani vsakemu gledalcu omogočilo, da si je našel nekaj zase, a je obenem delovalo prenatrpano.

     

    Zaradi že omenjenega pestrega sporeda je težko izpostaviti le nekaj filmov, vseeno pa si izmed tistih, ki sem jih uspel videti, omembo še posebej zaslužijo naslednji (navedeni po naključnem vrstnem redu):

     

    Slovo (Leon Vidmar, 2016; Slovenija)[1]

    Ocena: +

     

    Osamljenemu mladeniču v kopalni kadi misli odtavajo v nekdanjost, kjer se fragmenti že davno minulega popoldneva, ki ga je ob ribniku preživel z dedkom, polagoma vračajo v sedanjost. Vidmar se posluži domiselnih montažnih prehodov ter skupaj z minimalističnim zvokom prepleta sedanjost in spomine, meja med realnostjo in fikcijo pa postaja vse bolj zabrisana. Ganljiva pripoved o tem, da z občasnim življenjem v preteklosti ni prav nič narobe ter da s spominjanjem na preminule, ki so nam bili pri srcu, z njimi pravzaprav živimo naprej.

     

    Slovo.

    Slovo.

     

    Merlot (Marta Gennari in Gullia Martinelli, 2016; Italija)

    Ocena: +

     

    Italijanski animatorki sta se v svojem diplomskem filmu lotili poustvarjanja pripetljajev Rdeče kapice. Čeprav remaki znanih zgodb pogosto pogorijo, saj je avtor pri predelavi vsebinsko razmeroma omejen, se Merlot tem pastem spretno izogne in izvirno zgodbo domiselno izkoristi v svoj prid. V uvodnem prizoru starejša gospa, babica, na poti domov izgubi steklenico vina, ki jo najde deklica. Medtem v gozdu možak srednjih let nabira gobe. Natančneje – v roki drži košaro, polno mušnic, nevede, da za grmičevjem nanj preži volk. Nad vsemi hudomušno bdi jata kosov. Premisa temelji na duhovitem razpletu – nizu komičnih dogodkov, ki razkrijejo referenco na vsem znano pravljico – ta pa je še posebno učinkovit zaradi inovativne tehnike, ki sta jo avtorici uporabili. Računalniška animacija, v kateri sta ustvarjali, jima je namreč omogočila, da sta na filmskem platnu hkrati združili več (različnih) dogajalnih prostorov, kjer se prepleta ena sama (vsem likom skupna) zgodba. Aktualizirana parodija, kako bi Rdeča kapica zvenela danes.

     

    merlot_01

    Merlot.

     

    Nočna ptica (Špela Čadež, 2016; Slovenija)[2]

    Ocena: +

     

    Nadrealistična pripoved o jazbecu, ki se nekega večera prenaje zrelih hrušk in se po spletu nenavadnih okoliščin znajde za volanom policijskega avtomobila. V opitem stanju »polaga« ovinke, pot pa se mu pred očmi zmerom bolj megli. Na platnu se med njegovimi monologi odvrti počasen osebnostni razkroj, ko skupaj s cesto tone v povsem tiho in mirno noč. Film z metaforičnim prikazom jazbeca osvetli čustveno razrvano podobo alkoholika, sočasno pa problematizira odnos družbe do alkoholizma, ki je globoko vpet (tudi, ali morda predvsem) v slovenski prostor, pa tudi širše. Čadeževa ne prevprašuje (samo) apatičnosti do te problematike, temveč opozarja zlasti na stigmatizacijo, ki jo zasvojenost prinese s seboj. To je najbolj nazorno prikazano v zadnjem prizoru filma, kjer policista v »realnem svetu« onemoglega jazbeca s ceste z lopato odvržeta v grmovje. Česar ne vidimo, nas ne boli.

     

    Nočna ptica.

    Nočna ptica.

     

    Seznam ostalih nagrajencev najdete tukaj.

     

    Avtor plakata letošnje Animateke je Joni Männistö. Vse fotografije so dostopne na uradni spletni strani Animateke.

     


     

    [1] Proces snemanja filma Slovo si je bilo moč ogledati na razstavi v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL).

    [2] Film Nočna ptica je dobitnik nagrade občinstva in posebne omembe člana strokovne žirije Jonija Männista. Prikazan bo tudi na filmskem festivalu Sundance.

     

    Sorodni članki: