27. maj, 2016 / Film/TV

Knight of Cups

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Knight of Cups se začne z opozorilom studia, da naj gledalec za čim polnejše izkustvo ob ogledu filma čim bolj pojača zvok. Slednji je pri vseh Malickovih filmih zelo močnega pomena, predvsem zaradi kontrasta med mirnim, tihim in redkobesednim govorom pripovedovalca ter bučnim hrupom iz okolja. Oboje gledalca neprenehoma postavlja v neprijeten položaj pretiranega hrupa ali nerazumljivega besedičenja, kar je sicer tudi namen, sploh upoštevajoč dejstvo, da Malick večinoma tematizira medosebne odnose. Posameznik ni pomemben, pomemben je vpliv okolja.

 

Zgodba je sestavljena iz šestih delov, lahko bi tudi rekla – iz šestih žensk. Dolgoletni vitez teme Christian Bale se je lani preimenoval v »viteza lončkov« in tokrat ne vidi rešitve. Če je bil Bale, ki ima v filmu glavno in naslovno vlogo, kot najboljši in najtemačnejši Batman izgubljen in v pomanjkanju prave avtoritete, je kljub svojim težavam z ženskami in alkoholom predvsem prevzemal odgovornost in reševal Gotham. Tokrat pa ima neimenovani Rick enake oziroma podobne težave predvsem zaradi izogibanja odgovornosti. Če si lahko bogat, si pač lahko nepremišljen in razvajen. Vsak izmed šestih delov (ki niso nujno v kronološkem zaporedju) predstavlja eno izmed Rickovih neuspešnih razmerij, pa naj si bo to zakon, bežna romanca ali dolgotrajnejše razmerje. V vsakem od teh odnosov je enako izgubljen, nemotiviran in očitno nesrečen. Poleg žensk Rickove probleme poosebljajo še pretirano popoln in uspešen oče ter še bolj nor in zgubljen brat, ki stori samomor. Znotraj družine je torej Rick predstavnik zlate sredine in je v resnici povprečen v vseh vidikih življenja.

 

Kot vse ostale Malickove filme tudi tega odlikuje vrhunska fotografija, kadri so dogajanju primerno spremenjeni – upočasnjeni, brez zvoka, tudi ustavljeni. V nasprotju z zgodbami, ki so precej življenjske, Malickovi filmi vizualno niso realni. Gre za estetizirano resničnost z odličnim glasbenim izborom. Režiser ustvarja kontrast med javnim in zasebnim, svobodo in ujetostjo, naravnim in umetnim, odprtim in zaprtim. Vse to poveže ter vključi v prizore in razpetost glavnega lika. Vsi zakoni in zveze razpadejo v stanovanjih (ki so zelo sodobna), medtem ko se začetki romanc in trenutki sreče zgodijo na obali ali nekje v naravi. Narava in stanovanje sta tudi dva najpogostejša dogajalna prostora. Gre za skoraj enak princip kot pri njegovih prejšnjih (zelo podobnih) filmih Drevo življenja (Tree of Life, 2011) in Čudežu naproti (To the Wonder, 2012).

 

Malick uporablja že preizkušene snemalne tehnike: posnetke razmršenih las med vožnjo s kabrioletom, utišan zvok, zatemnjenost ter upočasnjen gib na divjih zabavah v Las Vegasu (ki je poleg Los Angelesa osrednji dogajalni kraj). To sicer pri gledalcih še vedno funkcionira in te elemente še vedno uporabljajo mnogi, predvsem ustvarjalci in ustvarjalke počasnih dram, med njimi tudi Sofia Coppola, toda če pomislimo, da je leta 1960 Jean-Luc Godard uporabil enako strukturo (film razdeljen na dele brez pravih prehodov, eksperimentiranje z zvokom in s kamero ter odrivanje scenarija na stranski tir), ugotovimo, da to nikakor ne sodi več med rušenje konvencij, ampak prej nakazuje na izpetost. To ne bi bilo tako problematično, če bi Malick v svoj film vnesel karkoli drugačnega od prejšnjih, že omenjenih filmov. Dovolj bi bilo že, da bi uporabil drugo zgodbo ali vsaj temo.

 

V dveh urah filma se ne zgodi nič novega, nič nepričakovanega oziroma, če sem iskrena, nasploh se zgodi bolj malo. Enako velja tudi za bogato igralsko zasedbo, kjer se tudi kot statisti pojavljajo zvezdniki velikega formata (Antonio Banderas, Joe Manganiello), toda zaradi narave filma nimajo prave priložnosti za izrazitejšo vlogo. Kar je pri Malicku že v navadi.  V bistvu bi lahko enako kritiko napisala brez ogleda filma. Z vsakim filmom znova prinese svojo prepoznavno estetiko: zasanjano dovršenost, čudovito fotografijo in glasbo, toda vsakič enako (ali vsaj zelo podobno zgodbo), v kateri se vsakič enako nič ne zgodi. Nič ni več novo in nič ni več presenečenje, ki ga, roko na srce, tudi nihče več ne pričakuje. Še vedno zelo soliden film, ki pa je bistveno dlje od presežka kot od podpovprečnosti. Časi, ko je Malick s svojimi drugačnim pristopom višal standarde filmske industrije, so očitno že zdavnaj mimo.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=SI2j1FHCjtM[/embedyt]

(53) knight of cups