18. 5. 2016 / Film/TV

Kino-katedra: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki @Slovenska kinoteka, 28. 4. 2016

Nori genij David Cronenberg, priznan in vpliven kanadski režiser, danes 73-letni pionir body horrorja z vzdevkom Baron of Blood, se v svojih filmih nikdar ni bal kršiti konvencij in se je loteval tem, ki bi se jim večina drugih avtorjev ognila v širokem loku. 28. aprila je bila v sklopu Kino-katedre, ki poteka v Slovenski kinoteki, organizirana projekcija njegovega Trka (Crash) iz leta 1996. Do »trka« je prišlo tudi na dogodku, saj je s Kino-katedro trčila revija Ekran, zato se je tokratna edicija imenovala Kino Ekran. Po projekciji sta debatirala njena sodelavca, Marko Bauer in Primož Krašovec.

 

film_crash_780_440_90_s_c1

 

Ta zahteven, a izjemen film, ki si lasti enega najbolj spornih prizorov v zgodovini medija, nudi globoka sporočila o brezpredmetnosti definiranja normalnosti. Pri občinstvu je pogorel, pri krikih pa je bil deležen nekoliko bolj naklonjene, a še zmeraj zadržane recepcije. Uspeha torej ni doživel in ga tudi ni pričakoval. Adaptacija istoimenskega romana angleškega pisatelja Jamesa Grahama Ballarda iz leta 1973 je ob tem, da nenavadno vsebino zvesto prevede v drug jezik, tudi eden zelo redkih primerov, v katerem film preseže knjigo. Mimogrede, preseže tudi istoimenski, a povsem nepovezan izdelek Paula Haggisa iz leta 2004, pri nas preveden z naslovom Usodna nesreča, ki je prejel oskarja za najboljši film. Izvirnost in drznost sta prevladali nad konformnostjo in solzavostjo. Kot bi moralo biti zmeraj.

 

Capture-4

 

Z romanom, na katerem temelji, si deli podoben ton ter ponavljajočo se strukturo z obilico dolgčasa, ki pa je nenavadno zanimiv, a se zgodba v filmu obnese bolje: morda zato, ker se redkobesednost tokrat zdi boljša alternativa obširnemu opisovanju. Temačna barvna paleta in zlovešča glasbena podlaga Howarda Shora dodatno poudarjata neobičajnost tako filma kot njegovih likov. Slednji so uporniki brez razloga: kot prezgodaj umrli James Dean, katerega nesrečo uprizorijo. Nenavadno druščino sestavljajo zdolgočasen in odtujen meščanski par, obsedeni in nekoliko manj obsedeni kaskader, pohabljenka in zdravnica, ki je v nesreči, ki je začrtala vse njeno nadaljnje življenje, izgubila moža. Brazgotine in zlomi so zanje bojne rane; vznemirjenje ob avtomobilskih trkih je vse, kar jih zbudi iz popolne pasivnosti: zaradi tega so skozi film bodisi neznansko energični bodisi na videz mrtvi, tako pa je tudi s samim filmom.

 

79

 

Ukvarja se predvsem z neizčrpno širino človeške seksualnosti, v njem pa so dolgo trajajoči prizori spolnosti čudno oropani erotičnega naboja – spolnemu aktu je odvzeta vsakršna spolnost. Junaki imajo do svojih teles podobno brezoseben odnos kot odvisniki od heroina: za razliko od velike večine nanje ne gledajo kot na svojo lastnino, za katero je treba skrbeti. Morda pa še bolj začudi in fascinira njihova utemeljitev lastnega življenjskega sloga. Za razliko od večine se ne slepijo: meščanski konformnosti odvzamejo prevleko smisla in s trki ne bi prenehali, tudi če bi lahko. Toda po svoje ni njihov življenjski slog nič bolj skrajen od običajnega. Jedro te skoraj neobstoječe zgodbe tvori hladen odnos med zakoncema, ki se skozi film zaradi nenavadne obsedenosti počasi, a vztrajno izboljšuje, višek pa doseže v ganljivem zadnjem kadru, ob katerem pa se vendarle zavedamo, da je smrt edini logičen zaključek tega skrajnega fetiša.

 

david-cronenberg-15

 

V pogovoru, ki je sledil projekciji, sta Marko Bauer in Primož Krašovec razpravljala o opusih Ballarda in Cronenberga. Omenjen je bil tudi Burroughsov roman Goli obed (Naked Lunch, 1959), katerega adaptacijo, ki je izšla leta 1991, je prav tako posnel Cronenberg. Svoje ugotovitve sta navezala na teme, kot so samodestruktivnost, mazohizem, razkroj družbenih vezi, govorila pa sta tudi o naravi tehnologije in njeni postopni prelevitvi iz orodja in pripomočka v podaljšek telesa. Ko so prišla na vrsto vprašanja udeležencev, je nejevolja ene od članic občinstva jasno pričala o naravi filma: Cronenberg bi bil zadovoljen.