• Datum objave: torek, 27. september 2016
  • Kino Ekran #5: Orlando, @Slovenska kinoteka, 22. 9. 2016

    Revija Ekran v sodelovanju s Slovensko kinoteko uvaja novo kinotečno rubriko Kino Ekran, katere peta edicija izpostavlja problematiko seksizma. Tokrat smo si lahko ogledali film Orlando režiserke Sally Potter iz leta 1992. Vsebina filma in pogovora se je tako odlično zlila s tematiko septembrske številke revije Ekran – feminizem v filmu. Po projekciji je sledil pogovor s sodelavkama revije Ekran, Tino Poglajen in Jasmino Šepetavc, ki nas je popeljal v kontekst nastajanja filma in razjasnil problematiko, ki jo sam film zelo jasno izpostavlja in tako še vedno drži svoj nivo aktualnosti.

     

    Orlando (Tilda Swinton) in the film Orlando Scene 25 Photo by Liam Longman © Adventure Pictures Ltd

     

    Priredbo romana Virginie Woolf, ki je v osnovi  zelo modernističen, je Potterjeva, prvotno performerka, preoblikovala v kostumsko dramo z osnovami in estetiko queer filma. Tako smo priča vizualnemu prikazu tristotih let življenja androgenega Orlanda (Tilda Swinton), ki ne živi v času, temveč samo v prostoru. Ne spreminja starosti, ampak svoja poslanstva, prepričanja in seveda spol. Poleg tega, da je film skeptičen do narativne strukture, zelo jasno poziva k avantgardnim formam. Bolj kot razgrajanje zgodbe je pomembno sledenje vlogi ženske v zgodbi. Queerovstvo je vidno v sami tematiki, kot kritika konservativnosti, fluidne seksualne fluidnosti, stalnem begu, prav tako pa v estetiki ekscesa in fragmentarnosti.

     

    orlando-3

     

    Film je nastal v času velikih sprememb predvsem na področju sprejemanja LGTB skupnosti, kot tudi obravnave ženske v družbi, hkrati pa se je pričela prenova filma, v katerega so sedaj vključevali tudi domače posnetke, drugačne perspektive, upali so si vpletati več družbene kritike. Vseeno Orlandu kritiki prvotno niso bili naklonjeni zaradi pomanjkanja zgodbe. Opazna je seveda močna kritika seksizma, saj je film ironično posnet v žanru kostumske drame, ki jo imamo za tipični ženski žanr. Jasna je postavitev v zgodovino, poudarek na podrobnostih v dekorju in intimnost dogajanja. Tako so večinoma upodobljeni zgodovinski romani, kjer imajo tako ženske kot moški jasno določene vloge. Ženske so statičen lik, čakajo ob oknu in so utelešenje družbenih omejitev. Po drugi strani so moški aktivni, ženska pa je v njihovih očeh romantični interes (kot značilen moški žanr lahko izpostavimo vestern).

     

    kinopoisk.ru

     

    Sally Potter v pričujoči zgodbi kostume rabi zelo ekspresionistično ter tako ironizira glavne tipologije angleške in plemiške družbe. Kljub značilnostim kostumske drame je opazna ironična uporaba tega žanra. V soundtrack filma je tako vpeljan sintpop osemdesetih let dvajsetega stoletja, sicer izražen skozi nastop Jimmyja Sommervilla, nekdanjega pevca britanske zasedbe Bronski beat. Sommerville se v filmu pojavlja večkrat kot dvorni pevec in seveda na samem koncu filma kot baročni angel pevec na nebu. Zanimiva je tudi raba brechtovskega razbitja četrte stene z Orlandovim pogledom v kamero in opazkami, ki jih tako posreduje neposredno gledalcu.

     

    2010_orlando_012

     

    Film hkrati ruši binarnost spola. Gledalca zmede že to, da Orlanda ves čas igra Tilda Swinton, kljub temu da glavni lik skozi film spreminja spol. Dvoumna je tudi kraljica Elizabeta I., ki jo upodobi Quentin Crisp, takratna gejevska ikona. Celoten film je razdeljen na poglavja, kar vnaša poseben zgodovinski in estetski moment in ločuje spremembe okolja in spremembe konteksta, v katerem se znajde ista oseba. V prvi polovici filma, ko je Orlando moški in uspešen kot diplomat ter gostitelj, mu kljub temu mnogokrat ne uspe. Ne uspe v vlogi osvajalca žensk, fizično ga premaga močnejši moški, propade kot pesnik, njegovo delo pa je izpostavljeno kot patetično. Prav tako ni zmožen piti kot pravi moški, vendar na svojo moškost kljub temu nazdravlja. Ženske dojema kot manjvredne, a se to spremeni v drugi polovici filma, ko se sam znajde v vlogi ženske, takrat takoj opazimo spremembo, kako je obravnavana v družbi. Njeno mnenje je nezaželeno, odnos okolice pa posmehljiv. To je potencirano še z nepraktičnimi oblačili in izgubo posesti zaradi zakona o dedovanju po moškem. Ženska je v družbi na nek način imobilizirana in enačena z otrokom. Orlando se ne znajde v nobenem spolu, vendar ga prav ta spodletelost osvobaja. Orlandu kot ženski je namreč obljubljeno, da obdrži posest, če rodi dečka. Rojstvo deklice pa jo kljub temu, da svojega doma ne dobi nazaj, osvobodi. Film se konča pod istim drevesom, kot se je začel, vendar je ta konec pozitiven, lik pa popolnoma osvobojen.

     

    orlando_v2

     

    Kino Ekran je precej mlad dogodek, a njegov koncept je odličen. Brskanje po arhivih na lovu za zopet aktualnim filmom je tokrat uspel. Kljub temu, da je film star že dobrih štiriindvajset let, je bil obisk precej številčen, tako ob ogledu filma kot tudi na samem pogovoru. Morda lahko ravno zato sklepamo, da je ta tema več kot aktualna in vzbuja zanimanje vseh generacij.

    Sorodni članki: