12. oktober, 2016 / Film/TV

Kaj pa slovenski film in v njem vse Mojce? @THL, 10. 10. 2016

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Drugo pogovorno srečanje cikla Od podobe do besede, ki ga v sodelovanju s Trubarjevo hišo literature, Društvom ŠKUC in KUD Anarhiv izvaja filmska kritičarka in publicistka Nina Cvar, je bilo namenjeno razmisleku o domači filmski produkciji. Voditeljica, po izobrazbi kulturologinja, se k filmu pogosto obrača s sociološke strani in tokrat jo je zanimalo, kako na slovenski film gleda generacija, ki je odraščala v devetdesetih. Zato je k sodelovanju povabila režiserko mlajše generacije, Uršo Menart, ki je za svoj celovečerni dokumentarni film Kaj pa Mojca? (2014) prejela nagrado Art kino mreže na 17. Festivalu slovenskega filma, ter filmsko kritičarko mlajše generacije, Anjo Banko.

 

Če se je pogovor začel dokaj okorno – razmišljalo se je o najbolj reprezentativnih obdobjih v slovenski kinematografiji ter filmih, ki so obe gostji najbolj zaznamovali –, pa se je sčasoma sprostil in razživel. Sledilo je razmišljanje o ponavljajočih se temah v slovenskem filmu (preplet urbanega in ruralnega), kar je privedlo do aktualnejšega vprašanja o filmu pri nas v zadnjih štirih letih. Obe gostji sta se soglasno strinjali, da je prišlo do premika v žanr, kar se Menartovi zdi nekoliko kontraproduktivno, Banko pa predvsem moti pomanjkanje navezav na sodobno aktualno situacijo; filmi se ji zdijo mrtvi, ne dovolj drzni. Vprašanje o žanrskem filmu je voditeljica navezala na slovenski mladinski film. Anji Banko se tudi ta danes zdi dokaj omrtvičen, medtem ko Urša Menart mladinski film zelo podpira, saj je mnenja, da prav z njim gojimo publiko.

 

Ob vprašanju, zakaj se pri nas trenutno tako zelo spodbuja žanrske filme, sta obe ostali brez idej, vendar je Banko opozorila, da tako ni le pri nas, ampak se podoben fenomen pojavlja v celotnem balkanskem prostoru. S predlogom voditeljice, da gre morda za ekonomske razloge – zagotovljen dobiček –, se nista strinjali. Morda bi za Srbijo kaj takega res lahko trdili, pri nas pa se zdi, da gre bolj za osebne obsesije, meni Menartova. Ob tem dodaja, da je mogoče to povezano tudi s tem, da so režiserji, ki danes snemajo takšne filme, odraščali v času razcveta žanrskega filma (Tarantino).

 

Posebna pozornost je bila v nadaljevanju namenjena problematiki scenaristike pri nas, pri čemer je Urša Menart izpostavila dva ključna dejavnika: 1. pomanjkanje pravih obrtnikov, ki jih glede na ponudbo študijskih programov in izobraževanj pri nas niti ne more biti dovolj (AGRFT je šele z bolonjskim sistemom ponudil študij scenaristike, drugih študijev kreativnega pisanja pri nas ni na voljo); in 2. seveda plačilo. Problem ni v višini honorarjev pač pa v sistemu njihovega izplačevanja; v tujini je plačan vsak korak pri razvoju scenarija (za dober scenarij je potrebno tudi leto dni dela), pri nas pa vsi pričakujejo že popoln paket. Zaradi tega je scenaristika bolj kot profesionalna prostočasna dejavnost. Ob osvetlitvi tega problema je Banko skritizirala tudi odnos slovenske filmske kritike, ki ostaja pri klišejskem ponavljanju »spet slab scenarij«, ne da bi morda razmišljala tudi širše in se spraševala, zakaj je temu tako. Prisila neprofesionalnosti, kot je to poimenovala voditeljica, je tako značilna za obe dejavnosti. Črnogledost je Urša Menart razbila z željo po čim večjem zavezništvu med mladimi kritiki in filmskimi ustvarjalci znotraj generacije, saj se ji (konstruktivna) kritika zdi izjemnega pomena za filmsko produkcijo. Banko pa je poudarila še pomen spodbujanja filmskega opismenjevanja mladih.

 

Nadaljevale so s problemom filmske distribucije pri nas. Menartovi se zdi, da film pri nas še ni prepoznan kot del kulturne dediščine, zato tudi ni državnih sredstev, ki bi omogočila digitalizacijo starejših filmov, čeprav je naš opus tako majhen, da bi lahko ohranili prav vse, kar smo kdaj posneli. Problem je seveda tudi pri novejših filmih, saj je naš trg enostavno premajhen, da bi se distribucija zares splačala. Anji Banko se zato zdi, da je treba sprva sploh premisliti, prek katerih kanalov bi bilo filme najbolj smiselno ponujati.

 

Sledil je vpogled v odnos države do filma – Nina Cvar je mnenja, da so neprimerne strategije na področju filmske kulture posledica ambivalentnega odnosa do filma pri nas. Urša Menart se vsekakor strinja, da odnos države do sedme umetnosti v veliki meri definira odnos gledalcev in ustvarjalcev (pozitiven primer je Srbija) – za tako majhno državo, kot je naša, je nujna državna kulturna politika, ki razume pomembnost ter vlogo filma in ga finančno podpira. Hkrati pa je Menartova mnenja, da je za takšno stanje malo kriv tudi slovenski film sam. Poleg luknje v 80. letih, ko prav zares ni bilo ničesar za videti, pa problem vidi tudi v množici okostenelih literarnih adaptacij, ki so povzročile, da se je slovenskim gledalcem zameril slovenski jezik na zaslonu. Nekaj krivde vrže tudi na AGRFT, ki se zelo malo posveča učenju dela s filmskimi igralci, pa seveda na problem majhnosti in posledično pomanjkanje dobrih filmskih igralcev. Banko opozori, da vsi našteti problemi (statika in okostenelost jezika, neprimerni igralci) niso le problem Slovenije, ampak večine manjših gospodarstev.

 

Pogovor se je zaključil z vprašanjem o pričakovanjih za naslednja štiri leta. Za Anjo Banko je prihodnost slovenskega filma precej pesimistična, saj se ji zdi, da do velikih sprememb ne bo prišlo. Upa le, da se bo uspela vzpostaviti neka kontinuiteta na vseh področjih filma (izobraževanje, arhiviranje, ustvarjanje, distribucija itd.), ki bo omogočila spremembe na daljši rok. Tudi Urša Menart se je strinjala, kako pomembno je, da mladi ne dopustijo, da bi kdorkoli sesul tisto malo, kar so nove generacije v zadnjem času uspele zgraditi. Čeprav se državni proračun za slovenski film vsako leto manjša, četudi je že tako ničen, pa je Menartova vseeno optimistična glede prihodnosti. Opozorila je na prihajajoči novi val mladih ustvarjalcev na področju animacije z Akademije umetnosti v Novi Gorici ter na mlajšo generacijo s hibridnimi zanimanji, kjer predvsem stavi na hibridni t. i. »kreativni« dokumentarec, kakršen je Houston, imamo problem!.

 

Čeprav naj bi udeleženke pozornost namenile tudi vlogi ženske v slovenskem filmu, se to žal ni zgodilo. Morda pa bo to samostojna tema kakšnega od prihajajočih pogovorov. Kljub temu smo lahko v sproščeni družbi mladih profesionalk izvedeli marsikaj zanimivega ter se večkrat nasmejali.

14470620_1747366145525065_1990630281148710037_n