• Datum objave: četrtek, 23. marec 2017
  • Kaj gledajo?: Ana Šturm

    Ana Šturm je ena izmed štirih s filmom obsedenih protagonistk, ki ustvarjajo pronicljiv in živahen podkast FilmFlow. Je filmska kritičarka in članica uredniškega odbora revije Ekran. Ukvarja se z organizacijo, promocijo in selekcijo programov filmskih festivalov, med drugim je soustanoviteljica in selektorica festivala neodvisnega filma FilmMixer v Kranju. V Slovenski kinoteki skrbi za odnose z javnostmi, v Mestni knjižnici Kranj vodi filmske večere in sanjari o tem, da bo imela nekoč svoj kino. Najraje od vsega pa je filmska gledalka. Za Koridor je prispevala svoj seznam najljubših desetih filmov in serij.

     

    1. Midve z mamo (Gilmore Girls, 2000–2007 & Gilmore Girls: A Year in the Life, 2016) + Comedians in Cars Getting Coffee (2012–) + The Great British Bake Off (2010–)

    Ultimativni comfort zone paket aka terapevtski televizijski trojček. Ko bo šel svet k vragu, bo na mojem poslovilnem žuru James Franco in maraton zgornjih treh serij. Preverjeno se odlično odrežejo tudi v boju z depresijo, PMS-om in drugimi neuravnovešenimi čustvenimi stanji. Seveda pašejo tudi kar tako, zato ker je pomlad in stanovanje diši po kavi in sveže pečenih limoninih muffinih z makom.

     

    Včasih si želim, da bi Stars Hollow zares obstajal. Potem bi Jerry Seinfeld lahko v čudnem zelenem avtu na biodizel peljal Melisso McCarthy na kavo v Luke’s.

     

    Comedians in Cars Getting Coffee so kot espresso – kratke poživljajoče vinjete, v katerih si zvezdniki dovolijo biti ljudje, ki ob skodelici opojne tekočine uživajo v pogovoru s prijateljem.

     

    The Great British Bake Off pa sem začela gledati šele pred kratkim in številni predsodki, ki sem jih imela o omenjeni oddaji, so se stopili kot maslen piškot, namočen v čaju. It’s cake or death baby! 5 sezon in tri ponesrečene domače pekovske epizode kasneje se Mel in Sue lahko samo globoko priklonim.

     

    PicMonkey Collage

     

    1. QI (2003–)

    QI Series” oziroma Quite Interesting s Stephenom Fryem – lani je žezlo QI mojstra od Frya sicer prevzela Sandi Toksvig, ampak nič zato – je zabavna britanska TV oddaja, ki poteka v obliki nekakšnega kviza, kjer znani in manj znani komiki izvajajo svoje intelektualne samomore. Eden rednejših gostov QI-ja je tudi igralec in komik Rob Brydon, ki skupaj s Stevom Cooganom poka šale v eni super zadevi, ki se ji reče The Trip (2010). The Trip je režiral Michael Winterbottom in na moje veliko veselje je leta 2014 sledil še The Trip to Italy (2014), letos pa se (jupije!) obeta še A Trip to Spain (2017).

     

    Iz serije QI je izšel tudi podkast No Such Thing As A Fish, zaradi katerega na naključnih javnih krajih večkrat planem v glasen smeh. Delajo ga “QI elves” oziroma raziskovalci serije QI. Dan, James, Andy in Anna nam v vsaki novi oddaji postrežejo z najbolj zanimivimi dejstvi, ki so jih izbrskali v preteklem tednu. Lani so začeli delati tudi svojo oddajo No Such Thing As The News (2016–) ki je tudi fab.

     

     

    1. Polje v Angliji (A Field in England, 2013)

    Britanski enfant terrible, Ben Wheatley, ki se podpisuje pod tale psihadelični zgodovinski film, prežet s črnim humorjem in halucinogenimi gobicami, je definitivno eden izmed mojih najljubših sodobnih auteurjev. Pri Wheatleyju nikoli ne veš, kaj pričakovati, razen tega, da boš zagotovo videl nekaj bizarno in temačno odštekanega. Polje v Angliji je film, ki ga z užitkom pogledaš pozno ponoči in v katerem ti ni jasno prav nič, ali kot bi v filmu rekel Friend: »I think I have worked out what God is punishing us for. Everything.«

     

    Seznam za Mr. Wheatley filmski maraton: Down Terrace (2009), Kill List (2011), Turista (Sightseers, 2012), Polje v Angliji (A Field in England, 2013), Stolpnica (High-Rise, 2015), Končni obračun (Free Fire, 2016). Vsi odlični.

     

     

    1. Gosford Park (2001)

    Rdeča nit tegale seznama najbrž postaja vse bolj jasna. Če obstaja nekaj takega kot prejšnje življenje, bi stavila na to, da sem bila v vseh prejšnjih življenjih Britanka. Bolj verjetno pa je, da je za moj izrazito anglofilski značaj krivo otroštvo, ki sem ga posvetila branju opusa Agathe Christie in Arthurja Conana Doyla.

     

    Od omenjene literature je seveda le korak do serij, kot so Poirot (Agatha Christie’s Poirot, 1989–2013), Umori na podeželju (Midsomer Murders, 1997–) in Broadchurch (2013–), prvi dve sta mi v spominu ostali zaradi nekaj najprijetnejših družinskih trenutkov pred TV-jem, Broadchurch pa sem, priznam, začela gledati zaradi Davida Tennanta aka Doktorja št. 10.

     

    Seveda pa v tem žanru ni nič bolj fantastičnega od Altmanove mojstrovine Gosford park (2001), ki je izjemna, izjemno odigrana in do zadnje podrobnosti premišljena študija britanskih razrednih razmerij. Ljubezen do krimi žanra je v zadnjih letih iz britanskega miljeja migrirala v dežele na severu Evrope: The Killing (Forbrydelsen, 2007–2012), Most (Broen/Bron 2011–), Trapped (Ófærð, 2015–).

     

    995221ec550edaa74cab05514f9985d6

     

    1. Narodna galerija (National Gallery, 2014)

    Zelo rada gledam dokumentarne filme. In gledam jih veliko premalo. Med avtorje, ki so mi najbolj blizu, spada legenda ameriškega dokumentarnega filma Frederick Wiseman, ki sem ga “odkrila”, ko je z retrospektivo gostoval v Ljubljani. Kariero dokumentarista je začel, ko je bil star 35 let in od takrat dalje (še vedno!) vsako leto naredi en film. Narodno galerijo je posnel pri svojih 83. letih. V filmu nam na široko odpre vrata in nas povabi, da z udobnega stola kinodvorane ali pa kar z domačega kavča skupaj z njim stopimo v enega izmed najpomembnejših prostorov umetnosti in se potopimo v svet in zgodovino naše vizualne kulture.

     

    Še dokumentarni trojček, ki ga letos ne smete spregledati: 13th (2016), O. J.: Made in America (2016) in Nisem tvoj zamorec (I Am Not You Negro, 2016).

     

     

    1. Bahubali: Začetek (Baahubali: The Beginning, 2015)

    Od resnejših pa k malo bolj zabavnim zadevam. Žanrski filmi, B filmi, tako slabi, da so že dobri filmi, redke bizarnosti, slabo narejeni ZF-filmi in grozljivke in kar je še podobnih filmskih kuriozitet a la Roar (1981), Attack of the Killer Tomatoes! (1978), Teenagers from Outer Space (1959) itd. so prva in najboljša izbira za zabavne filmske večere s prijatelji so-cinefili in obvezno tono kokic.

     

    Eden takih je tudi Bahubali: Začetek, najdražji indijski film doslej. Kot je zapisala Maša Peče – ki je film pripeljala v Ljubljano, za kar ji bom večno hvaležna: »Bahubali, ta v en dih junaški ep, ljubezenska zgodba, vojni spektakel in tollywoodski muzikal, je najbolj sublimno utelešenje filmske zabave.« Na letošnjem festivalu Kurja polt bo predvajana tudi zgodnejša uspešnica indijskega mojstra S. S. Rajamoulija, film Muha (Eega, 2012). Ne zamudite. Res ne.

     

     

    1. Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004)

    Pravijo, da imaš do režiserjev, s katerimi »odraščaš«, oziroma z režiserji, ki so na nek način tvoji sodobniki, drugačen odnos, da te zaznamujejo na drugačen način. Mogoče zato, ker je čas in senzibilnost sveta, ki ga doživljaš in občutiš tudi sam, ujeta v njihove filmske podobe. Quentin Tarantino, Richard Linklater, Steven Soderbergh, Sofia Coppola, David Lynch, Hal Hartley itd. so režiserji, ki jim pripada to posebno mesto. Vsi so tudi ključni avtorji ameriškega neodvisnega filma, ki je eno izmed tistih filmskih gibanj, ki me še danes nagovarja in fascinira.

     

    Življenje pod vodo? Kombinacija toplega mediteranskega vzdušja, najlepše možne palete barv, ravno prav odštekane glasbe, melanholične nostalgije, čudnih prijateljskih odnosov, Billa Murrayja in filma v filmu. Pač – film, za katerega lahko trdim, da je bil narejen samo zame. Tako kot Frances Ha (2012). Ne zgodi se pogosto. Ampak ko se, je magično.

     

     

    1. Certain Women (2016)

    Kelly Reichard je avtorica, ki sem jo odkrila šele pred kratkim, ker pri nas nismo predvajali še prav nobenega njenega filma. Izjemna režiserka, ki za drobiž vztraja in ustvarja na obrobju ameriškega neodvisnega filma, je eno izmed lepših filmskih odkritij lanskega leta. Certain Women je njen najnovejši film, triptih ohlapno prepletenih zgodb, tankočutno ujetih v razgaljeno zimsko pokrajino in zamolčano bolečino. Film, ki v počasnem, melanholičnem ritmu v kadre lovi neopazen vsakdan, v tišino pogreznjene trenutke in samoto življenja štirih neodvisnih žensk, ki jih upodobijo Laura Dern, Kristen Stewart, Michelle Williams in Lily Gladstone. Reichardovi uspe v filmske podobe zapisati nezapisljivo.

     

    certain-women-sundance-film-festival-2016

     

    1. Canterburyjska zgodba (A Canterbury Tale, 1944)

    Razburljiva filmska odkritja se zame največkrat zgodijo na sredini druge vrste v temi kinotečne dvorane. Stare filme pravzaprav gledam veliko raje kot nove in dejstvo, da filmska zgodovina skriva še nešteto filmskih zakladov, me neizmerno osrečuje.

     

    Ena izmed kinotečnih retrospektiv, ki me je povsem očarala, je bila posvečena filmom britanskega režijskega dvojca Michael Powell in Emeric Pressburger, bolj znanega kot “lokostrelca” (The Archers). Njun najbolj znan film so Rdeči čeveljci (The Red Shoes, 1948).

     

    Canterburyjska zgodba, ki poustvarja mit pastoralne podobe idilične angleške pokrajine, je nastala kot del državne vojne propagande leta 1944, v času, ko je obstajala dejanska nevarnost, da Britanija izgine v žrelu vojne. Zgodba spremlja tri sodobne inkarnacije Chaucherjevih romarjev, ki se na poti v mitični Canterbury znajdejo v nenavadni zasedi sredi angleškega podeželja, kjer morajo razrešiti niz čudaških vaških zločinov. Romantična podoba neskončnih polj, potokov, živih mej, cerkvic in lokalnih pubov, kjer preteklost in prihodnost nikoli nista preveč oddaljeni ena od druge, predstavlja čudovito ljubezensko pismo Angliji, za katero se je vredno boriti.

     

    a-canterbury-tale-still

     

    1. Twin Peaks (1990–1991) & Twin Peaks (2017–)

    Nadaljevanje kultne serije Davida Lyncha in Marka Frosta Twin Peaks je ena izmed najbolj pričakovanih serij letošnjega leta. Zgodba o kavi, piti in škratih se je na televizijskih ekranih pojavila leta 1990 in za vedno spremenila vse. Ključna serija in ključni soundtrack mojega otroštva. Ko so drugi tripali na Ice Ice Baby, sem jaz plesala na Badalamentijev Audrey’s Dance. Kljub temu, da sem serijo gledala že n-krat, se je ne naveličam. Me pa noro zanima, kaj nam Lynch pripravlja tokrat.

     

    »Harry, I’m going to let you in on a little secret. Every day, once a day, give yourself a present. Don’t plan it. Don’t wait for it. Just let it happen. It could be a new shirt at the men’s store, a catnap in your office chair, or two cups of good, hot black coffee.« – Dale Cooper

     

    Pa smo spet pri kavi. In piti. In na začetku tegale seznama.

     

    twin-peaks

    Sorodni članki: