22. november, 2015 / Film/TV

LIFFe: Kačji objem (El abrazo de la serpiente)

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Kačji objem se odpre s citatom Theodorja Koch-Grunberga, ki pravi, da ga je lepota džungle tako očarala, da je iz nje odšel za vedno drugačen. Zdi se, da smo po ogledu tega osupljivo intimnega filma tudi mi vsaj malenkost spremenjeni. Z inteligentno izbrano črno-belo tehniko se misterioznost džungle še potencira, obenem pa se z njo situacija časovno bolj približa zgodbenemu dogajanju (prva polovica 20. stoletja). Manko barv pa bi lahko odražal tudi vso pisanost, ki je izginila po tem, ko so španski kolonialci barbarsko izbrisali nekatera staroselska ljudstva in njihovo kulturo. Kačji objem izbira pri prikazovanju dveh različnih, prepletajočih se človeških družb zanimive perspektive (tako vizualno kot pomensko), pri čemer na glavo postavi celo matematično resnico 1+1=2. Za detajle občutljiva fotografija v pretanjeni izbiri kadrov in kompozicij izkoristi svoj »govorni« potencial – sijajni odsevi na reki so lahko prispodoba dejstva, da se moramo zopet spojiti z naravo, se prepustiti reki in pragozdu, ki imata svoja pravila ter se za naše zahodnjaške zakone ne zmenita. Pomenljivi so pa tudi ne tako pogosti dialogi; šaman Karamakate, edini preživeli iz svojega plemena, denimo večkrat sprašuje tuja znanstvenika, ki že več let raziskujeta tamkajšnje območje v želji, da bi odkrila »sveto rastlino« yakruno, zakaj so belci tako navezani na stvari. Skozi hipnotično romanje po zapleteni amazonski divjini so bili na koncu prav vsi trije prisiljeni odvreči svoj materialni in duševni balast.

 

Eden izmed glavnih igralcev Jan Bijvoet je v pogovoru, ki je sledil projekciji, povedal, da so bili domorodci največkrat z veseljem pripravljeni sodelovati v filmu. In ravno ta njihova vključenost je tako fascinantna, njihova »igra« pa tako pristna, da lahko zaradi tega preostala dva igralca za hip (vendar res le za hip) izpadeta nekoliko okorno. Barvni delirični vložek à la Jodorowsky proti koncu filma morda ni najbolj posrečen, vendar nikakor ne pokvari vzdušja, ki ga režiser vseskozi subtilno vzpostavlja. Guerrova stvaritev izzveni kot oda ljudstvom, »katerih pesmi ne bomo nikoli poznali«.

embrace-of-the-serpent-andres-barrientos