• Datum objave: torek, 12. september 2017
  • Gimme Danger: alternativni idealizem

    Alternativni idealizem

    Leta 1995 je izšel film Dim (Smoke) Wayna Wanga. V filmu, za katerega je scenarij napisal Paul Auster, ne gre za nič kaj konkretnega ‒ bežni, bolj ali manj pomembni dogodki, katerih stičišče je tobačnica v Brooklynu. Auggie Wren, lastnik tobačnice, je zanimiv tudi zato, ker je 20 let vsak dan fotografiral isti razgled na ulico. Jim Jarmusch je bil navdušen. To pa zato, ker je nešteto fotografij ene same reči tehnika, ki je blizu bistva Jarmuschevega kreativnega procesa. Razčlenjevanje sleherne scene njegovih filmov je jalovo početje, tako kot je brezplodno izbirati med tisočimi slikami iz albuma Auggija Wrena. Skratka, visoka stopnja esteticizma nadvlada vsebino posameznega kadra.

     

    smoke

     

    Vsak upornik bi se lahko marsikaj naučil od Jima Jarmuscha. Režiser je geslo v zgodovini filma, njegov priljubljen motiv uporniške glasbe je tudi tako znan, in njegov kreativni proces »od zunaj navznoter« ne pripada filmskemu kanonu. Po drugi strani je prelisičil usodo: še vedno je alternativen, kljub temu da je sam postal kanon, in še vedno spremlja uporništvo in odpadništvo, ne da bi pri tem zvenel nostalgično. Zato bom v refleksiji povzela razmerje med Jarmuschem in njegovim objektom, ki mu režiser služi kot senca. Prav mi bo prišel Jarmuschev najnovejši film, dokumentarec Gimme Danger o punk rock skupini Iggy and the Stooges.

     

    igg

     

    Alternativnost

    Prvo vprašanje je vprašanje alternativne kulture. Kakšna je lahko usoda gibanja, ki se opredeljuje po tem, kar ni? Vse, kar mora mainstream sistem narediti, da bi delegitimiziral alternativo, je navidezno se strinjati z njo. Iggy Pop v dokumentarcu omeni, da se je začel zavedati hlinjenja marsikaterega pripadnika hipi generacije, ko so se v začetku sedemdesetih The Stooges preselili v Los Angeles. Revolucija se je namreč končala, ko so o njej odločali v prid korporacijam, ki so jo začele finančno podpirati. To je ponavljajoča se šablona ‒ sistem zanika uporniško gibanje tako, da se navidezno strinja z njim in na ta način potlači prvotni konflikt, iz katerega je alternativa črpala svoj navdih, v ozadje, kar spravi uporniško gibanje v krizo identitete. Nekoč so v The Stooges metali steklenice, Iggy pa je z odra zatrjeval, da jih še niso ubili, zdaj pa je ta isti bend imel koncert v Hali Tivoli.

     

    gimme_05

     

    Idealizem in odpadništvo

    Tehnika »od zunaj navznoter« pomeni, da je formalni okvir filma izpolnjen ‒  z estetiko, glasbeno podlago, igralsko zasedbo  ‒  preden je scenarij napisan. Zdi se komercialno in površinsko, ampak je učinkovito, saj so Jarmuschevi liki v organskem razmerju z materialnim svetom, kar kljubuje nesmiselnim zgodbam. Gimme Danger se začenja v pralnici (tako kot rock dokumentarec Leto konja iz leta 1997) in se nadaljuje v kuhinji, kopalnici in dnevni sobi. Banalen pogoj dokumentarnih filmov, da se intervjuvanci nahajajo v nevtralnem okolju, je obrnjen na glavo. Menda je lokacija intervjujev nesmiselna, da bi se gledalec lahko sprostil in ne iskal poante. V skrajnem primeru je to vizualna filozofija, ki je usidrana v idealizmu: objekte lahko nadzorujemo, ljudi pa ni treba.

     

    gimme_04

     

    Idealizem Jima Jarmuscha funkcionira nekako takole: najprej so objekti, ki predstavljajo ali popularno kulturo ali navezavo na drugo umetniško delo, nato se pojavijo liki, ki izpolnijo prostor med objekti, v končni fazi pa je poudarjeno, da razmerje med objekti in liki ne bo razloženo in prevladuje vtis, da ga niti ni mogoče razložiti. Primerov je nešteto. V Ghost Dogu (1999) gre raper RZA mimo Ghost Doga, kar pomeni, da bo nadaljeval samurajsko tradicijo po smrti protagonista, ni pa jasno, zakaj je RZA oblečen v vojaško uniformo in ima okoli vratu obešen ogromen zlati križ. V takšnih primerih je gledalcu sporočeno, da prizor sicer ne bi funkcioniral brez določenih detajlov, katerih funkcija nikoli ne bo zares znana. Močna navezanost na objekte, za katere se zdi, da so simboli, čeprav se ne ve, česa točno so simboli, učinkuje kot heterogenost pomenov, kar navdaja filme s »polnostjo«. Danes smo navajeni na prežvečene logotipe, ki so racionalni in lakonični, in se ne zavedamo, kako je lahko heterogenost označevalcev učinkovita in zapeljiva.

     

    Parole konvencij in parole kontra-konvencij

    Velika pomanjkljivost številnih alternativnih gibanj je iskanje rešitev za probleme mainstream sistema. Tako še bolj poudarjajo svojo alternativnost, kar Jarmuscha ne zanima. Če bi si prizadeval, da bi s svojimi filmi razširil žanrske konvencije, bi ga prej ali slej prehitela zgodovina, kot je že marsikaterega eksperimentalnega režiserja, in bi z današnje perspektive zvenel anahronistično v svoji najbolj progresivni dobi. Namesto tega Jarmusch objektivizira žanr kot nekaj, kar mu je lahko na razpolago. Lahko gre še en korak naprej. Tako je zvočna podlaga Gimme Danger (ki ga priporočam tudi v poslušanje, ne samo v gledanje) samozadostna in včasih celo samonanašalna. Slika namiguje na to, da je šibkejša plat filma, saj filmsko platno večkrat prevzame tema, kot da bi bila količina zvočnih stimulusov neznosna. Vendar je tukaj rušenje konvencij subtilno, to pa zato, ker je selektivno in objektivizirano, ni pa v funkciji parole alternativnosti.

     

    Glavna stvar, ki se je lahko vsakršna kontra-kultura nauči od Jarmuscha, je, da je treba ironizirati alternativnost. Če je bistvo alternativnega gibanja ambicija, da bi enega dne lahko nehalo biti alternativno in postalo glavno, je to po Jarmuschu razsipavanje energije. Danes biti alternativen pomeni hlepeti po definiciji samega sebe, kar je tudi odveč in ruši heterogenost, ki sem jo prej omenila. Njegovi liki in njegovi filmi tavajo po robovih družbenih in kulturnih gibanj, ne da bi se ozirali na mainstream. Zdi se, da se objektov ‒ knjig, mečev, skodelic, ptic, plakatov, čevljev, čikov, kitar ‒ ki označujejo nekakšno idealno odpadništvo, nikoli ne nasitijo. V Jarmuschevem opusu so pogosti dolgi kadri ulic iz premikajočega se avta, ki spominjajo na poskuse Auggija Wrena, da bi zabeležil kulminacijo sprememb na ulici, kot jo vidi iz svoje tobačnice. Gre za to, da se nič dejansko ne spremeni.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: