6. marec, 2015 / Film/TV

G. Turner (Mr. Turner)

Miha
Veingerl

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Tableaux vivants oziroma »žive slike« so bile modna muha, ki je doživela razcvet v 18. in 19. stoletju. Da bi izobrazili in razvedrili elitno publiko, so skupine igralcev med drugim upodabljale dela likovne umetnosti. Uprizoritev je bila zmeraj statična, poskus kopiranja dispozicij originala je bil namreč pomembnejši od pripovednega ozadja likovnih del. Koncept živih slik je kasneje našel svoj odsev tudi v filmski umetnosti, npr. pri Godardu (Passion, 1982), Greenawayu (Nightwatching, 2007) in Majewskemu (The Mill and the Cross, 2011), pri čemer sta slednja razbila statičnost in dovršenemu posnemanju mizanscene slik dodala kompleksne, delno na zgodovinskih dejstvih temelječe pripovedi.

 

Tudi Mike Leigh in njegov direktor fotografije Dick Pope sta v svoj aktualni film uspela verodostojno vnesti »žive slike«, na primer leta 1839 predstavljen motiv zadnje vožnje bojne ladje Temeraire. Leigh, stari mojster socialnih dram, nam v enem redkih primerkov vizualno razkošnih del v svojem opusu predstavi življenje in delo Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851), britanskega slikarja, ki se je proslavil s pogosto dramatičnimi slikami pokrajin, morja, nesreč in takratnih tehnoloških presežkov. Turnerjeve podobe prežema svetloba, ki bodisi kot šop preusmerja pozornost opazovalca v osrednji del dogajanja ali pa kot tančica dodaja svojevrstno mehkobo naslikanemu trenutku. Tovrstna neperformativna dela je zagotovo težje, a vendarle možno poustvariti, o čemer priča naslovni film. In če verjamemo izjavi, ki jo je v nekem intervjuju skromno podal Pope, sta imela z režiserjem enostavno srečo z vremenom.

 

Avtor teh vrstic se ni poglobil v Turnerjevo biografijo, zato prepušča razglabljanja o zgodovinski točnosti pripovedi umetnostnim zgodovinarjem. Bolj zanimivo je dejstvo, katero obdobje Turnerjevega življenja je Leigh izbral za portret. Režiser zrelih let, ki je bil za svoj odmeven prispevek k filmski umetnosti odlikovan s kraljevim redom, se je namreč odločil posneti film o slikarju zrelih let, ki so ga zaradi njegovih likovnih umetnin sprejeli v elitni krog članov Kraljeve akademije. O režiserjevem značaju ne moremo soditi, lahko pa prepoznamo niz že kar klišejskih potez vloge umetnika v družbi, ki jih je Leigh najbrž oblikoval tudi po svojih izkušnjah. Turner se namreč spopada s svojo obsedenostjo z umetnostjo oziroma potrebo po ustvarjanju, zamaknjenostjo kot posledico bivanja v lastnem sistemu vrednot, lastno eksistenco in delom kot statusnim simbolom, statusom žrtve prenapihnjenih intelektualnih interpretacij, konfliktom s stanovskimi kolegi in strahom pred tehnološkimi inovacijami, ki bi lahko pomenile degradacijo lastnega dela ali celotne umetnosti.

 

Pri G. Turnerju je Leigh ponovno združil moči s Timothyjem Spallom, ki je s tem zaigral že v petem režiserjevem filmu. Spall, ki je za naslovno vlogo prejel nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Cannesu, v filmu odlično upodobi raznovrstna čustvena stanja godrnjajočega umetnika in je ob vizualni zasnovi – scenografiji, kostumografiji in predvsem fotografiji – glavni adut filma. Stranski liki, s katerimi Turner stopa v kontakt, so prikazani z večinoma močno poudarjenimi značajskimi lastnostmi, ki se manifestirajo tudi v njihovi mimiki, gestikulaciji ali telesnih predispozicijah. Čeprav film s svojima dvema urama in pol že preseže dolžino povprečnega celovečerca, dobimo ob nekaterih sekvencah občutek motnje notranjega ritma. Določeni liki oziroma dogodki bi si namreč zaslužili več prostora, a jim nagla montaža to onemogoči.

 

Toda pri filmih sta pomembna začetek in konec. Če nas Leigh in Pope na začetku prikujeta pred platno s potovanjem kamere od nizozemskih kmetic do Turnerja pred ozadjem sončnega zahoda, potem se Leigh tudi na koncu odkupi s skorajda filozofsko meditacijo o percepciji. Turner, slikarski manipulator svetlobe, tik pred smrtjo kakor v zahvalo za svoj talent zakriči, da je sonce bog in izdahne. Temu pa sledita dve kratki sekvenci z obema ključnima ženskama Turnerjevih zadnjih let, pri čemer jima sij sonca razkrije osebni zapuščini preminulega umetnika. Kot bi dejal Turnerjev sodobnik Thoreau: »Ni pomembno, kaj gledaš, temveč kaj vidiš.«

          
G. Turner