• Datum objave: sreda, 4. januar 2017
  • Filmski večer DŠPK: Morje v meni @THL, 3. 1. 2017

    Društvo študentov primerjalne književnosti nadaljuje s svojo tretjo sezono filmskih večerov v Trubarjevi hiši literature, tokrat z rdečo nitjo teme bega. Tokrat smo si ogledali film Morje v meni (Mar adentro, 2004) španskega režiserja Alejandra Amenábara, ki gledalcem zastavlja vprašanje, ali je evtanazija zares beg od življenja ali gre za prisebno odločitev bolnika, ki ne more več prenašati trpljenja? Gost filmskega večerja je bil prof. dr. Igor Pribac z ljubljanske Filozofske fakultete.

     

    maxresdefault

     

    Morje v meni je prikaz zadnjih let tetraplegika, ki je ostal paraliziran po potapljaški nesreči in se je 28 let boril za pravico do evtanazije. Film je posnet po resničnem življenju Ramona Sampedra, ki mu je vrhovno sodišče zanikalo pravico do evtanazije, kar film obsoja kot žalitev človeškega dostojanstva. Profesor Pribac je začel debato o evtanaziji s pripombo, da pomeni beseda evtanazija po etimoloških izvirih blaga smrt. Film Morje v meni je skoraj dobesedno upošteval ta pomen, saj je, kot je opomnil Pribac, preblag do gledalca glede psiholoških in fizičnih trpljenj oseb, ki se odločijo za ta drastičen korak. Čeprav je film emocionalno prizadel slušatelje debate v Trubarjevi hiši literature, je Pribac poudaril, da si je zelo težko predstavljati intenzitete izbruhov besa tetraplegikov, ki svojo usodo v glavnem doživljajo kot nepravično in tragično.

     

    di-javier-bardem-the-sea-inside-1

     

    Pribac je izpostavil dva glavna tokova mišljenja glede evtanazije. Po mišljenju večine religij imamo ljudje dolžnost, da živimo, saj življenje ni »naše«, vendar nam je podarjeno od višje sile. Po njegovem je takšno sklepanje napačno, ker sprejemnik darila nima nobene dolžnosti do darovalca, torej ne gre za darilo. Po drugi strani je stališče, ki ga zastopa Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948, po kateri imamo ljudje dolžnost upoštevati pravice drugih ljudi, osrednja človeška pravica pa je svobodna izbira. Pribac je poudaril, da v nobenem primeru ne gre za medicinsko vprašanje, vendar za spor filozofskih stališč. To je tudi razlog, zakaj se je boril, da bi slovensko komisijo za medicinsko etiko prepričal o nujnosti strokovne udeležbe filozofov na srečanjih komisije, kakor sicer počnejo v zahodnih državah. To mu je tudi uspelo in sprostilo se je eno mesto v komisiji za filozofa, ki pa je glede evtanazije na žalost enakega mišljenja kot konservativni zdravniki. Izjemno obveščen in kritičen profesor Pribac obsoja medicinski etični kodeks v Sloveniji, ki je evtanazijo do pred kratkim demagoško nazival z »lažnim humanizmom«. Pribac se je vprašal, zakaj ni resnejše debate o tem v državi, ki ima izjemno visoko stopnjo samomorilnosti. Po njegovem se je, konec koncev, morda včasih bolj razumno (in pogumno) odreči nedostojanstvenemu življenju kot trpeti neznosno bolečino.

    Posnetek celotnega pogovora si lahko ogledate tukaj.

    Naslovna fotografija je avtorsko delo Metke Kladnik.

    Sorodni članki: