• Datum objave: sreda, 10. maj 2017
  • Film v gledališču @SMG, 25. 4. 2017

    Slovensko mladinsko gledališče (dalje: SMG) je novembra 2016 začelo modul Dežela pridnih, ki odpira razpravo o stanju na slovenski kulturni in politični sceni. Značilno za sedanjo gledališko sezono v SMG-ju je koketiranje s sedmo umetnostjo, čemur smo lahko priča pri predstavah Hitchcock in Idioti, ki se trenutno izvajata na odru »Mladinca«. Moderator dogodka Boštjan Narat se je o odnosu med filmom in gledališčem pogovarjal z najbolj znanim in pronicljivim slovenskim filmskim kritikom Marcelom Štefančičem. Pikantna razprava o zgrešeni aferi med dvema umetnostma je obsegala nasilne začetke sedme umetnosti, Vesnino (rež. František Čap, 1953) »gejevsko estetiko«, malopridneže današnje filmske scene na Slovenskem, in je potekala v sproščenem vzdušju kavarne SMG-ja.

     

    Štefančič je natančno razložil, da je bistvo filmske umetnosti v temi, ki objame publiko, ko se masovno predaja iluziji.  Publika pa hkrati uživa varnost v prepričanju, da dogajanje na platnu ni resnično in da akterji ne bodo izstopili iz filma ter motili vzdušja v kinodvorani, kar je mogoče pri gledaliških predstavah. Spomnil je na Ionescov esej in zakaj njegov avtor ni zmogel hoditi v gledališče – potapljal se je, nelagodno mu je bilo sedeti v prvi vrsti, strah ga je bilo, da bo sam del predstave. Ali to pomeni, se je spraševal Narat, da je film odvisen od »četrte stene«, ki jo je gledališče že zdavnaj preseglo? Trik filma je, po mnenju Štefančiča, prisiliti gledalca, da vidi veliko več kot pa le tisto, kar se pojavi na platnu. Kljub temu je značilnost filma omejevanje, režiranje gledalčevega pogleda. Štefančič pa gre še korak dlje in pravi, da se akterji v filmu zavedajo publike, saj npr. liki v grozljivkah vedo, da so v grozljivkah, in se obnašajo drugače, kot bi se v komediji.

     

    Pogovor se je potem preusmeril na rojstvo filmske umetnosti. Narat je izpostavil, da pri drugih umetnostih ne vemo ničesar o njihovem nastanku in se zanašamo na abstraktno razlago zgodovinarjev o dogodkih v prastarih votlinah, medtem ko je datum rojstva filma splošno znan. Da temu ni tako, ga je opozoril Štefančič, saj je film starejši od bratov Lumière, a so se mnogi sila potrudili, da bi prikrili nasilne začetke sedme umetnosti. Manj znan Louis Le Prince naj bi bil resnični oče kinematografije, saj je že leta 1888 posnel film Roundhay Garden Scene. Nekaj let zatem je izginil v Angliji, ko je že načrtoval komercialen uspeh svojega izuma v ZDA, in do danes ni povsem jasno, ali so ga umorili ali je obupal nad pohlepom pionirjev filmske umetnosti, ki je že takrat napovedovala masoven finančen uspeh, in naredil samomor. Narat je ob tem za kratek čas utihnil, Štefančič pa je sklepal, da se nočemo zavedati skoraj mafijskih zapletov ob rojstvu filma, ker si nočemo priznati, kako da je film nevarnejši za družbeni status quo od denimo gledališča.

     

    Film je bil vedno bolj cenzuriran kot gledališče, kar slovenski zgodovinarji ob pisanju, da slovenski film zamuja za svetovnim, zmeraj pozabljajo. Štefančič je pripomnil, da je imel znameniti Oder 57 po drugi svetovni vojni vendarle veliko večjo svobodo kot film, ki je imel povsem drugačno vlogo v nacionalni ideologiji. Vsak slovenski film je bil praznik. Slovenci so še hrepeneli po samobitnosti, kar je bilo nemogoče brez slovenske besede. Slavljenje slovenščine je prikrajšalo film in slovensko občinstvo prepričanja, da je bil Hladnik prvi režiser na svetu, ki je v filmu Maškarada neposredno prikazal penetracijo.

     

    Zakaj se je toliko nadarjenih slovenskih igralk filmsko »razdevičilo« pa so bile potem  pozabljene in zakaj si dandanes ne priznamo, da je kultni film Vesna čisto »gejevski film«? Zato, sklepa Štefančič, ker je tedanja ideološka deklarativnost zasenčila drznost in inovativnost slovenskih režiserjev ter še vedno vpliva na percepcijo slovenskega filma – fraza, ki je bolj pejorativna kot pohvalna. Kakšna škoda, meni duhoviti kritik, da se dandanes zdi, kot da vodeča imena slovenskega filma sploh ne marajo filmov.

     

    Viri za naslovno fotografijo: 1, 2 in 3.

     

    Sorodni članki: