• Datum objave: petek, 25. november 2016
  • Festival LGBT filma: Suzana Tratnik: »Katerokoli pravico je mogoče izgubiti v kateremkoli trenutku.«

    Začenja se 32. festival LGBT filma, ki na zanimiv in umetniški način obravnava teme, povezane z vprašanji homoseksualnosti. S članico organizacijske ekipe Suzano Tratnik smo spregovorili o nekaterih tematikah predvajanih filmov in o vedno večjem nazadovanju, ko pride do enakopravnosti med ljudmi.

     

    Festival LGBT filma je najstarejši v Evropi in prvi filmski festival v Sloveniji. Letošnja edicija je že 32. Opažate kakšne spremembe v odzivu gledalcev in ljudi skozi čas?

    Sprememb je bilo v teh letih zelo veliko. Naš festival je velikokrat zamenjal lokacijo, od Cankarjevega doma do Galerije Škuc, Kapelice K4, Kinodvora, Kinoteke. V 80. letih se je drlo ljudi na alternativne prireditve, ne glede na spol ali spolno usmerjenost. Danes so zadeve celo bolj getoizirane, vsakdo se bojuje za svoj košček pozornosti in podpore. Manj je povezovanja in solidarnosti. Nekoč je bil naš festival glavno mesto druženja in spoznavanja ter prostor, kjer so se LGBT ljudje počutili varno. Danes je družabnih prostorov in skupin veliko več, tudi filmi so laže dosegljivi, zato postaja tudi naš festival  vse bolj butična poslastica za izbrane filmske okuse.

     

    Komu je festival namenjen?

    Njegov osnovni namen je bil in je še vedno predstaviti tovrstno filmsko produkcijo domači LGBT populaciji, jim dati možnost opolnomočenja in kulturnega bogatenja tudi prek vizualiziranih zgodb. Seveda pa je bil festival vedno odprt tudi za vse obiskovalce in obiskovalke, ki so jih zanimali LGBT filmi ali filmska umetnost nasploh. Žal pa danes občinstvo ni več tako raznovrstno, kot je bilo morda nekoč.

     

    Kaj ste ocenjevali pri izboru filmov?

    Iščemo filmske pripovedi, ki teme spolne identitete in usmerjenosti povezujejo še  z drugimi dejavniki, denimo z alternativnimi družbenopolitičnimi držami, s tematikami revščine in razrednih razlik. Prizadevamo si vključevati dokumentarne filme, ki LGBT identitete postavljajo v aktualno problematiko in jih ne trgajo iz njihovega okolja, ki jih vedno določa. Prav tako skrbimo za vsaj približno uravnoteženost filmov, ki so bili posneti v zahodnih ali bogatejših državah s tistimi, kjer je takšne filme veliko težje producirati.

     

    visuel_lgbt

     

    Pri filmih o gejih ne moremo mimo HIV-a. Se vam zdi, da je ta bolezen še vedno dojemana kot »bolezen gejev«?

    Resnično upam, da ne, saj se je tukaj veliko spremenilo. Okužba s HIV-om ne pomeni več tragedije, kakršno je pomenila nekoč. Z napredkom zdravljenja je to še »samo« kronična bolezen, s katero se da živeti običajno in kvalitetno življenje. Je pa še vedno tudi stigma, ki je ljudje raje ne razkrijejo, ker ne želijo biti žrtve predsodkov. In ne gre pozabiti, da marsikje na svetu zdravila za HIV niso zlahka dostopna. Zato je to še vedno pomembna tema.

     

    Mislite, da če bi se v filmih manj fokusirali na probleme, s katerimi se srečujejo, in jih uvedli kot karakterje brez poudarka na njihovi usmerjenosti, bi se ljudem nasploh zdelo bolj »naravno« oziroma bi nanje nehali gledati kot na večno manjšino?

    Lik lezbijke, geja ali trans osebe, ki je prikazan brez poudarka o svoji identiteti, je družbeno in umetniško mrtev. Poleg tega je tako označen tudi zato, ker mu/ji to oznako pripisuje in vsiljuje okolje. Razumem, da bi včasih vsi želeli biti »samo ljudje«, neoznačeni z barvo kože, hendikepom, spolom ali spolno usmerjenostjo. A to je samo iluzija. In večinsko okolje še vedno zelo goji predstave o normalnosti, prek katerih potrjuje samo sebe. Bržkone pa LGBT lik lahko dobi večjo globino, če njegov spol ali spolna usmerjenost nista edini ali najmočnejši fokus. Težko pa kaj dosežemo, če spolne usmerjenosti ne poimenujemo zato, da je ne bi po nepotrebnem izpostavljali – tako kvečjemu podpiramo še vedno prisotno zaroto molka, da se o nekaterih stvareh raje molči.

     

    iz-koze

    Iz kože (Aus der Haut, 2016).

     

    Iz kože (Aus der Haut, 2016) govori o težavnosti odraščanja fanta, ki ugotavlja, da je homoseksualno usmerjen. Bi ogled filma fantom, ki se soočajo s podobno situacijo, olajšal odraščanje?

    Gotovo bi bilo videti več takih filmov pomembno zanje, saj bi se preprosto zavedali, da niso edini ali pa da niso edini, ki imajo morda težave ali zadrege zaradi svoje homoseksualne identitete. O homoseksualnosti se še vedno malo govori zares, ni predstavljena kot možnost v človekovem življenju, zato so lahko mladi ljudje velikokrat obremenjeni z njo, ker se bojijo prevelikega odstopanja od okolja ali celo obsojanja in zasmehovanja. Seveda je veliko informacij dandanes moč najti na spletu, kar je lahko dobro. Manj dobro pa je, da so informacije nabrane z vseh vetrov, kar pomeni, da jih je treba znati selekcionirati.

     

    Bazen (Piscina, 2016) se sooča s preganjanjem homoseksualcev v času nacističnega obdobja. Od takrat smo naredili ogromen napredek k enakopravnosti. Toda kaže, da počasi nazadujemo …

    Žal tudi sama na to večkrat pomislim. Oziroma: za vsakim korakom naprej k večji enakopravnosti katerekoli marginalne skupine ali pa k odprtosti družbe nasploh pride korak nazaj. Katerokoli pravico je mogoče izgubiti v kateremkoli trenutku. To deluje precej frustrirajoče, saj je še vedno veliko neizborjenih pravic. Danes je včasih vse nekako na trgu možnosti, kapitalizem je v tem smislu boleče in neznosno »demokratičen«, da so lahko vsa mnenja, pravice in krivice na enaki ravni dostopnosti in upravičenosti, če jih lahko kupimo.

     

    bazen

    Bazen (Piscina, 2016).

     

    Candra Sandra (Vagabunda de Meia Tigela, 2015) govori o zaljubljenosti homoseksualnega fanta Jonasa do heteroseksualnega fanta. Je za to kriva predvsem priljubljenost heteroseksualnega fanta in je Jonasova ljubezen do njega narcistična, ker želi biti tak kot on, torej sprejet in priljubljen ne glede na svojo spolno usmerjenost?

    Razlogov za to, zakaj se homoseksualni fant zaljubi v heteroseksualnega, je verjetno več ali pa so vsakič drugi. Ljubezen včasih preprosto ne izbira, včasih pa se zaljubimo v tisto, kar nam je bolj nedosegljivo.

     

    Žalostna zgodba Rara (2016) govori o materini izgubi hčerke, ker je lezbijka. Najstniki so po navadi ne glede na družinsko situacijo problematični. Zakaj je tako lahko okriviti mamino spolno usmerjenost za hčerkine težave?

    Ker so predsodki že tukaj, v filmu Rara so tik pod površjem. Pokaže se, da je oče že ves čas nasprotoval zvezi svoje bivše z žensko. V bistvu je čakal samo na trenutek, ko bo lahko našel »razlog« za škodljiv vpliv lezbičnega odnosa na hčerki. Karkoli se zamaje v lezbični ali istospolni družini, je lahko slej ko prej razlog za to, da je taka zveza že sama po sebi »vprašljiva«.

     

    rara

    Rara (2016).

     

    Opis filma Mojstrski puščavnik (The Masterful Hermit, 2015) pravi, da je zanjo bila prihodnost vredna čakanja zaradi vere, da nas prava ljubezen sčasoma najde. V današnji narcistični družbi se zdi, da se upiramo veri v ljubezen, postala je preveč mainstream. Nam ta film lahko vrne vero v ljubezen?

    Ljubezen najbrž ni več samo to, kar je bila ali kar smo naučeni, da je. V današnjem času je tudi to mesto pogajanj, trgovanj, raziskovanj in še česa. Ljubezen oziroma partnerji/ke so tudi vse bolj zamenljivi, nič ni več edino in dokončno, kar najbrž v praksi niti nikoli ni bilo … Ostaja pa vera ali pa morda le iluzija o pravi ljubezni, ta je še vedno pogon, tako za ustvarjanje zgodb kakor za vztrajanje pri osmišljanju življenja.

     

    Kar težko je verjeti, da bi danes še kdo verjel, da je homoseksualnost bolezen. Vendar nam dokumentarni film Rotten (2015) pokaže resnično situacijo. Je ljubezen do istega spola res dojemana kot bolezen? Kaj pa v zahodni družbi?

    Načeloma ne več, zakonodaje in medicinska etika homoseksualnosti vsaj v zahodnem svetu ne opredeljujeta več kot kakršnegakoli odklona. Marsikje je uzakonjena enakost ne glede na spolno usmerjenost – a že to veliko pove, da je bilo treba tako stvar sploh uzakoniti, to pomeni, da je nekoč bila onkraj družbeno dopustnega. In to se ne pozabi zlahka. In ne gre pozabiti, da je ravno ta zahodni svet nekoč uvozil odpor in sovraštvo do homoseksualnosti v t. i. tretji svet.

     

    Avtorica naslovne fotografije je Nada Žgank.

    Sorodni članki: