30. junij, 2017 / Film/TV

Fences

Žiga
Fabjan

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Pittsburgh, 50. leta prejšnjega stoletja, petek. V Troyevem (Denzel Washington) svetu to pomeni dan plače in pitja skupaj z najboljšim prijateljem Bonom (Stephen Henderson). Kasneje se jima, tako kot vsak teden, pridruži še Troyeva žena Rose (Viola Davis). Troy, temnopolti Američan srednjih let in bivša zvezda t. i. Črnske lige (Negro league) ameriškega nogometa, je trenutno zaposlen kot smetar. Pod skorjo patriarhalnega in trdega človeka, ki je zaverovan vase, ter za prepričanjem, da se svet za temnopolte ne bo nikoli spremenil, Troy skriva svoje komplekse in jezo do sveta. Predvsem je razočaran nad tem, da kot temnopolt ni smel tekmovati v navadni ligi ameriškega nogometa in postati profesionalni igralec. To razočaranje vpliva na njegovega sina, kateremu noče pustiti, da bi sodeloval v nogometni ekipi, čeprav je Cory (Jovan Adepo) obetaven športnik. Troyjev lik je kompleksen in težko je sočustvovati z njegovo usodo ter jezo, a Denzel Washington, v filmu v trojni vlogi producenta, režiserja in glavnega igralca, vso to kompleksnost in sovražnost do sveta odlično izpelje.

 

Fences je filmska adaptacija popularne istoimenske ameriške gledališke drame. Ravno tu se skriva edina delno problematična stvar v povezavi s filmom. Fences je film, ki na trenutke preveč diši po gledališču. Prizorišča, način igre, potek dogajanja, vse spominja na gledališče. Tudi igralska zasedba je večinoma identična tisti iz gledališke igre iz leta 2010. Marsikaj, kar na gledaliških deskah deluje odlično, kot na primer bolni Troyev brat Gabe (Mykelti Williamson) ali postavitev večine dogajanja na vrt hiše, na filmskem platnu deluje vsiljeno.  Seveda je igralska zasedba z Violo Davis in Denzelom Washingtonom na čelu izjemna. Vsi igralci in Viola Davis, ki je, če izvzamemo malo hčerko para, edina igralka v ansamblu, so v vseh teh letih like spoznali do zadnjega detajla, kar se jasno vidi tudi v filmu.

 

A najšibkejša točka filma je istočasno tudi njegova največja vrednost. Film je ohranil večino monologov, ki jih imata Troy in Rose v originalnem besedilu. V teh trenutkih oba igralca pokažeta svojo veličino in mojstrsko obvladovanje igranja. V prvi polovici filma je Troy v ospredju, v drugi, po presenetljivem preobratu, pa je v ospredju Rose. Viola Davis v tej vlogi postreže z verjetno najboljšo igro v svoji dolgoletni karieri, predvsem v monologu, s katerim možu »vzame« vodilno vlogo v hiši. Popolnoma razumljivo je, da je za to vlogo Viola Davis prejela vse večje nagrade, tako filmske kot gledališke, in je tako ena od redkih igralk ali igralcev, ki je za isti lik prejela tako oskarja kot tonyja. Igralka je z letošnjo zmago na oskarjih tudi postala prva temnopolta oseba, ki je dopolnila t. i. trojno krono igranja. To je naziv, ki ga v ameriških medijih prejmejo igralci in igralke, ki so nagrajeni in nagrajene z oskarjem, tonyjem in emmyjem v katerikoli igralski kategoriji in so s tem dokazali in dokazale obvladovanje igranja v vseh treh glavnih okoljih igre: na platnu, odru in TV ekranu.

 

Na tehnični in režijski plati film ni noben presežek, a to v tem primeru sploh ni problematično, saj tega niti ne rabi. Kar je najpomembnejše pri takem filmu, je močna igralska zasedba. In ravno pri tem Fences najbolj blesti.

 

Napovednik za film:

[embedyt] https://youtu.be/4IYt8A2vu7Y[/embedyt]