19. 3. 2016 / Film/TV

FDF: Dogodek (Sobytie)

Sergej Loznica velja za enega pomembnejših dokumentaristov bivšega vzhodnega bloka. Njegova življenjska pot ga je oblikovala kot pravega “sovjetskega” človeka, čeprav se ima sam, od ukrajinske krize dalje, za Ukrajinca. Rojen je bil v mestu Baranoviči na beloruskem ozemlju Sovjetske zveze, odraščal je v Kijevu, študiral v Moskvi, živel v Sankt Peterburgu ter leta 2001 s svojo družino imigriral v Berlin. Čeprav se je umaknil na Zahod, v svojih delih ostaja zvest problematiki postsovjetske stvarnosti, pri čemer njegovi filmi kljub odsotnosti komentatorskega glasu na platnu nosijo bogato sporočilo.

 

V letu 2014 je posnel dokumentarni film Maidan in na zaslon prenesel agonijo kijevske množice, leto kasneje je kot njegov smiselni par nastal Dogodek. Kot meni sam, lahko v celoto zmontirane arhivske posnetke iz časa razpada Sovjetske zveze razumemo kot vabilo k razumevanju četrtstoletne preobrazbe Ukrajine in Rusije ter vseh ostalih nekdanjih sovjetskih republik, hkrati pa tudi kot opozorilo; opozorilo o “dogodku”, ki se, ko se k njemu obrnemo z distanco, izkaže kot “odsotnost dogodka”.

 

Odlika kinematografskega pristopa Loznice se kaže prav v odsotnosti: odsotnost kakršnega koli komentarja in mednapisov ter navidezna odsotnost montaže, ki pa je izpeljana tekoče in neopazno. To gledalcu daje možnost, da popolnoma sam presoja o dogodkih in o njih razmišlja v kontekstu, kakršnega si je zamislil sam: v kontekstu krize bivših sovjetskih držav, v kontekstu vseh prejšnjih revolucij ali pa preprosto prevprašuje smisel množičnih protestov in političnega aktivizma. V kateri koli smeri že razmišljamo, bistveno je, da nas film potegne v proces preosmišljanja preteklih dogodkov, tudi tistih, do katerih nikoli ni prišlo.

 

Četudi je režiser med seboj le kronološko zlepil delčke gradiva, ki so dolgih petindvajset let neuporabljeni ležali v kleteh peterburškega filmskega inštituta, je to storil tako, da je na popotovanje skozi tridnevne demonstracije na ulicah Sankt Peterburga popeljal tudi gledalca. Kamera se prikrade v samo središče dogajanja; ne zanimajo je govorniški odri, ampak množica ljudi, ki zmedeno, tesnobno, prestrašeno, nekateri tudi polni upanja, begajo po trgu pred Zimskim dvorcem, se prerivajo za letaki, prislanjajo ušesa k malim prenosnim radijem – vse, da bi razumeli, kaj se sploh dogaja, da bi prišli do kakšne informacije. Enako zmedeni smo tudi gledalci, ki nam takratno dogajanje ni povsem znano in razumljivo – gledamo bližnje plane začudenih, presenečenih obrazov polnih vprašanj, za katere se zdi, kot bi jih režiser sam postavil pred kamero, in se izgubljamo v kakofoniji anonimnih zvokov z ulice, ki jih vsake toliko prekinejo zaneseni govori ali vzkliki sloganov. Kljub temu da smo nekako vpeti v dogajanje, pa nam oddaljenost od tistega časa vseeno omogoči distanco, nujno za objektivno presojo.

 

Recenzija je nastala na delavnici filmske kritike »Nori na dokumentarni film«, ki je pod vodstvom Nine Cvar potekala od 11. do 14. marca v sklopu spremljevalnega programa 18. Festivala dokumentarnega filma.

                    
(14) dogodek