24. januar, 2017 / Film/TV

Doktor Strange (Doctor Strange)

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Doktor Strange, štirinajsti film Marvelovega kinematičnega vesolja, se ogne veliki večini pasti, značilnih za superjunaški žanr: ob številnih dobrih straneh je med najpomembnejšimi svežina, ki jo prinese v to cvetečo, a vendarle prežvečeno zvrst. Bolj kot preteklim delom franšize je podoben filmu Batman: Na začetku (Batman Begins, 2005), le da se jemlje precej manj resno in bolj kot na kompleksnost in težke odločitve protagonista (čeprav so tovrstni elementi prisotni) stavi na zabavnost in gledljivost. To pa še ne pomeni, da je banalen: k dvojici omenjenih značilnosti lahko mirne duše prištejemo obilico domiselnosti in nepričakovanega – čeprav ga omejujejo spone komercialnega filma, si upa tvegati in eksperimentirati. Naslov mu zares pristaja.

 

Genialen, a vase zaverovan nevrokirurg Stephen Strange (Benedict Cumberbatch) za svojo aroganco drago plača; zaradi prometne nesreče, ki jo povzroči njegova nepremišljena vožnja, utrpi poškodbe, ki mu, če nič drugega, onemogočajo izvajanje poklica. Zahodna medicina ga pusti na cedilu in po številnih neuspehih, zaradi katerih tako rekoč bankrotira, se kljub močnemu skepticizmu zateče k vzhodni. Pot, na katero se poda, ga popelje v tibetanski Kamar-Taj, kjer se pod mentorstvom skrivnostne »starodavne« (Tilda Swinton) začne učiti čarovniških veščin. Neznani svet spozna ob najbolj neprimernem trenutku in nenadoma se znajde sredi vojne, v kateri utegne zaradi nadarjenosti odigrati ključno vlogo, a mora najprej obrzdati neznanski ego. Grožnja, ki jo predstavlja maščevalen čarodej Kaicilij (Mads Mikkelsen), je tako močna, da mu drugega ne preostane. Žarometi niso usmerjeni v akcijske sekvence, čeprav so slednje izjemne; neverjetni prizori, ki se poigravajo s prostorom in časom, spominjajo na tiste v Izvoru (Inception, 2010), a vsebujejo več kot dovolj lastne identitete in so še bolj navdušujoči.

 

Poudarek se skriva drugje, namreč v  spreobrnitvi sebičneža, ki mu je bilo v življenju vse dano na pladnju, a ga je tragedija pripravila do streznitve in delovanja v skupno dobro. Potencialno osladna zgodba se pohvalno ne zateka k sentimentalnosti in je posledično prepričljiva – zgovorno je že dejstvo, da romanca s sodelavko Christine Palmer (Rachel McAdams), katere pomembnost sicer ni zanemarljiva, zavzema le majhen del filma.

 

Igralska zasedba je zvezdniška, zato je kvaliteta igre temu primerna. Zanesljiv Cumberbatch fascinantnega protagonista utelesi tako prepričljivo, da se bo najbrž našel malokdo, ki se ne bo veselil njegovi pridružitvi Maščevalcem. Najbolje mu parira razpoložena Tilda Swinton, nikakor pa ne gre mimo Madsa Mikkelsena, ki kot dober antagonist začasno razreši eno največjih težav franšize. S tehničnega vidika očitkov tako rekoč ni, svoje pa vsekakor doda izviren in duhovit razplet, še kako dobrodošlo nasprotje bombastičnih zaključnih bojev, značilnih za veliko večino tovrstnih filmov.

 

Pomanjkljivosti so sprejemljive, a vseeno moteče: humor, za katerega v precejšnji meri poskrbi junakovo zavedajoče se ogrinjalo, je na trenutke posrečen, velikokrat pa se žal ne obnese najbolje. Potek filma je v večini primerov tekoč, pa vendar gledalčevo zanimanje tu in tam nekoliko popusti. Prav tako je zgodba tako polna pomembnih dogodkov, da so nekateri bistveni prikazani skoraj mimogrede.

 

Čez  pluse in minuse bdi zloščenost, ki jo je od Marvelovega filma tako ali tako pričakovati. Njihova ogromna, stopnjujoča se franšiza se eksponentno širi in ji ni videti konca, a je to dejstvo vsaj za zdaj spodbudno. Že s statističnega vidika bi studiu kdaj moralo spodleteti, a mu tokrat nikakor ni – pravzaprav Doktor Strange zlahka zavzame mesto med peterico njegovih največjih dosežkov.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=HSzx-zryEgM[/embedyt]

(125) doktor strange