7. 3. 2021 / Film/TV / Recenzija

Dnevi etnografskega filma: kratkice

Tobačni spomini (Tobacco Memories, Manca Filak; Bolgarija, 2020)
Ocena: +

Tobačni spomini je etnografski film, predvajan v sklopu festivala Dnevi etnografskega filma 2021, ki se je odvijal od 3. do 6. marca. Prikazuje Bolgarko (zelo prijetnih obraznih potez) in njeno mamo, kasneje tudi njenega moža. Njihovi dnevi so krojeni z naslednjo aktivnostjo: pridelovanjem tobaka. Svoje nazadnjaškosti in brezsmiselnosti trdega dela, ki ne prinaša človeka vrednega zaslužka, se glavne osebe zavedajo. Besede ‘protagonist’ sicer ne moremo zares uporabiti, saj so etnografski filmi, s katerimi se povečini ukvarjajo vizualni antropologi, glede tega precej specifični. Gre za poskus odseva načina življenja, za posnetek (lahko popolnoma) dolgočasnega vsakdana navadnih ljudi, ki pa so nas pritegnili zaradi neke svoje (navadno) obrobne dejavnosti. V tem filmskem izdelku je to setev in žetev tobačnih polj.

Hkrati pa v filmih tega tipa ne smemo pričakovati konkretne fabule. Veseli smo lahko, če se sploh kaj zgodi. Tovrstni filmi potrebujejo potrpežljivega gledalca, ki se je sposoben zadovoljiti z detajli, ki so smoter takšnih zlepljenih posnetkov. Prodorni so posnetki voza, vpreženega z osličkom. Voz je tudi takojšen prikaz zaostalosti podeželja, pravzaprav zastarelosti načina preživljanja. Režiserka je bila vsekakor pozorna na barve – zeleno listje lepo kontrira rdečim in modrim srajcam obiralk. Prav tako pa odsotnost glasbe omogoča, da resnično slišimo šumenje vetra in da si lažje predstavljamo tamkajšnje podnebje in atmosfero, očiščeno ‘umetnih’ primesi.

Film nam ne vsiljuje nobene očitne ideje, prav zaradi tega je morda bolj pozabljiv. Vendar nam obenem nudi prostor, da si vtis, ki ga ustvarja ta ‘običajnost,’ oblikujemo zares samostojno. Misel, ki preseneti, pa je, da si kmetje ne želijo nadaljevati tradicije. Čas bolgarskega tobaka je minil in nastopilo je obdobje drugih perspektivnejših poklicev. Češ, izvolite otroci, tu imate spomine svojih staršev, dovolj so, ne dodajajte jim novih.

Foto: DEF

Moving Towards Visibility (Laura Molsbergen; Tanzanija, 2020)
Ocena: +

Film govori o skupnosti tanzanijskih plesalcev, za katere je ples mnogo več kot zgolj gibanje. Le-ta preveva njihov vsakdan, ritem pa čutijo tako prepričljivo, da gledalca navdušijo in ga prikujejo k zaslonu. Režiserka je imela tukaj srečno roko z izbiro privlačne in dinamične tematike. Zaradi tega je film mnogo bolj gledljiv od večine in s tega stališča izstopa. Pri tem je predpostavljeno, da nas je večina pogosto izpostavljena filmom, ki nas želijo vsaj do neke mere animirati – kar rezultira v navajenost na akcijo.

Tanzanijska oblast plesa ne podpira, vendar to ne odvzame zagona mladim plesalcem, ki še nadalje sanjarijo, kaj vse bi se dalo zgraditi iz njihove strasti. Tu ne govorimo zgolj o dejavnosti, namenjeni zadostitvi osnovnih življenjskih potreb, temveč gre za potrebo, ki to presega, četudi daje na trenutke občutek enakovredne nujnosti.

Režiserka si je klasično skop etnografski film prilagodila po svoje. Odločila se je za lirične vpade lastnih misli v tok filma, ki služijo kot prehod med plesnimi in s plesom povezanimi scenami. Mnogokrat tako preizprašuje pojem tujosti. Jih ona kot tujka, kot predstavnica drugosti, res lahko razume? S tem zelo umestno postavlja pod vprašaj svojo interpretacijo njihove zgodbe, četudi na ta način poseže v naraven tok filma. Usodni poseg pa se zgodi, ko eden izmed plesalcev kamero uperi vanjo in želi, da nekaj pove. Je tu premik fokusa iz nosilcev zgodbe na osebo, ki te zgodbe portretira, res tako nedolžen? Takšen zasuk lahko (nezavedno) zasenči poprej utišane posameznike, ki jim je bila končno podarjena možnost, da spregovorijo. Nasprotno pa se s to izpostavljenostjo režiserke odstre prijateljski odnos, ki so ga spletli udeleženci tekom ustvarjalnega projekta. Tujost, ki je bila prej nekakšna ‘tiha’ skrb, sedaj izgine. Izražanje skozi ples pa se nenadoma zazdi še bližje in še bolj pristno.

Foto: DEF

DEF 2021