14. maj, 2017 / Film/TV

The Devil’s Candy (rež. S. Byrne, 2017)

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Trilerji znajo trpeti za avtorjevo nezmožnostjo odmika od lastnega dela, še zlasti, kadar je zasnova precej prismuknjena, kot npr. žrtvovanje otrok gospodarju teme. Otroci niso namreč nič drugega kot [title drop!] hudičeve sladkarije. Obstaja tudi tanka linija med zavzemanjem primerne neresne distance in smešenjem lastne vsebine; Byrnova odlika je prav v tem, da ne zapade v pretiran gnus, ki bi pognal gledalčeve oči v nenadzorovano spiraliranje (bodisi ker se kri izliva iz teles kot dodobra pretresena penina bodisi ker so glavni liki blagoslovljeni z nesmrtnostjo) in je hkrati še vedno sposoben posneti žanrsko zaznamovanega Pruitta Taylorja Vinca, kako si oblizuje v najstničine solze pomočen kazalec.

 

Čeprav dajo igralci od sebe brezhiben performans, filmu primanjkuje kakšnih 15 minut, da bi lahko resnično zadihali s posledično popreprostenimi liki. Na račun bodo vsekakor prišli ljubitelji metalske glasbe, ki jo nažigata glavna lika: mladim letom primerno čudaška Zooey (Kiara Glasco) in njen oče Jesse (Ethan Embry), talentiran slikar, ki je primoran slikati po naročilih. Primerno njegovemu poklicu je tudi sam film barvna mojstrovina. Konec je s temeljnim konfliktom usklajeno pepčkast, kar bo marsikomu pustilo grenak priokus, bo pa navsezadnje le moral priznati, da je film v celoti spodoben prispevek k entertainmentu demonične obsedenosti.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=rtD3M86ZqDA[/embedyt]

 

Film je uradno premiero doživel že 13. septembra 2015, a je v ameriških kinematografih izšel šele 17. marca letos.

(147) devils candy