• Datum objave: četrtek, 6. oktober 2016
  • Carlos Pascual: »Slovenija potrebuje kulturni potres.«

    Carlos Pascual, vsestranski umetniški ustvarjalec in ljubitelj odrskih desk ter filmskega traku, prinaša v slovenski prostor nekaj prav posebne svežine. Ulovili smo ga med širitvijo programa v Pocket Teater Studiu, prostoru, ki ga v središču Ljubljane samostojno vodi že dve leti. Carlos je srce in duša tega prostora, vanj poskuša privabiti mlade in nadobudne ustvarjalce, da bi lahko brez okovov ustvarjali svojo umetnost ter tako sooblikovali prostor sam. Svojo energijo je že pred tem intervjujem delil za Dnevnik in Delo, njegove kolumne pa lahko prebiramo na portalu LUD Literature.

     

    V preteklosti so te slovenski mediji poimenovali za »počasnega turista«. Sama bi mogoče rekla, da si svetovni popotnik z daljšimi pit stopi. Ali si kraje, v katerih si bival in ustvarjal, izbiral po navdihu ali načrtovano?
    Pravzaprav sem si naziv počasnega turista v enem izmed svojih esejev nadel sam. Želel sem se ogniti opisom, kot so »svetovni popotnik« in »državljan sveta«, prav tako pa imam turizem za eno najbolj razširjenih kug sodobne družbe. Spomnim se, da so me v krajih, v katerih sem živel, turisti spraševali, če je tam vredno ostati dan več. Odgovoril sem jim: »Ne vem, tu sem šele 4 leta.« Mislim, da resnica leži nekje vmes; nekatere sem izbral načrtno, na nekatere pa naletel pomotoma.

     

    Kdaj si prvič slišal za Slovenijo in kako hitro si se potem preselil sem? Kakšna so bila pričakovanja in kakšna potem realnost?
    Kot sem omenil v nekem drugem eseju, sem za Jugoslavijo slišal v letih, ko se večina vaših bralcev pravzaprav še ni rodila. Za Slovenijo sem slišal šele ob njeni 10-dnevni vojni, a o njej nisem razmišljal pred letom dva-tisoč-in-nekaj. Takrat sem se odločal, ali naj se preselim v Ljubljano ali Montevideo.

     

    Čeprav je kulturno dogajanje v Sloveniji pestro in raznoliko, temelji na subvencioniranem denarju in dobri volji Ministrstva za kulturo. Ti se temu upiraš in dokazuješ, da se lahko ustvarja neodvisno od državnega proračuna. Se bo slovenska kultura kdaj osvobodila subvencij in finančne odvisnosti? Se bojiš, da bi se sam kdaj ukleščil v ta sistem?
    Da, pestro je in raznoliko, a vse skupaj se dogaja v neke vrste zagrajeni skupnosti, katere se sam vsakodnevno otepam. Ne verjamem, da se bo slovenska kultura kdaj ločila od svoje materialne odvisnosti. Mislim, da je edina verjetnost ta, da se celoten sistem sesede sam vase; nato se lahko pogovarjamo o spremembah. V sredini osemdesetih je družba Mexico Cityja živela v dolgem najstniškem dremežu, nato pa jo je prebudil nenaden potres. Družba je dosegla svojo zrelost, ko se je bila dva dni skoraj brez državne pomoči primorana soočati s tragedijo. Slovenija potrebuje kulturni potres.

     

    V življenju si opravljal mnogo del in poklicev. Kateri so bili najbolj zanimivi in kateri najbolj moreči?
    Morda je bil najbolj moreč prav poklic gradbenega delavca – v eni izmed bostonskih zim smo popravljali zunanjo streho. In pa deljenje letakov v Los Angelesu. A tudi zanimivi poklici, kot je filmska režija, se včasih lahko izkažejo za moreče.

    Študiral si film, vendar si hitro zašel v gledališče. Ali je to zato, ker te filmska umetnost ni več privlačila?
    Umetnost filma me je od nekdaj privlačila. Tisto, kar me ubija, je filmska produkcija. S filmom in gledališčem sem se ukvarjal hkrati – ena obrt ni nikoli nadomestila druge –, razlika je bila le v tem, da sem v filmu sledil ideji, realnost gledališča pa me je zadela brez načrtovanja. Pravzaprav je preprosto: življenje bolje izkušam na odru kot na filmskem snemanju.

     

    Kakšne filme si najraje ustvarjal v preteklosti in kakšne ustvarjaš danes?
    Nekatere zgodbe, ki me preganjajo, ne morejo biti uresničene v nobenem drugem mediju. A ko se spomnim, kako naporna bi bila tovrstna produkcija, si raje ogledam dober film koga drugega. Vedno sem ustvarjal v okviru majhnih ekip in še manjših proračunov. Nekega dne bi rad posnel zgodbo, ki sem jo spisal in katere dogajanje sem postavil v središče Ljubljane – ima popolnega protagonista, popolno zasnovo, za moj okus popolno tezo, a že misel na pregovarjanje s producenti me prisili, da se vrnem h gledališču. Priznati moram tudi, da nisem ljubitelj filmskega osebja in festivalov.

     

    Si precej pikolovski filmski gledalec, rad imaš visoko kvaliteto predvajanja filmov. Zakaj je takšna »filmska diktatura« danes redek pojav?
    No, nisem prepričan, ali je to dandanes redek pojav, a dober povod zanj je že to, da ljudje filme sedaj gledajo na svojih pametnih telefonih, ne da bi se ob tem počutili prikrajšane. Ne gre le za zahtevo po visoki kvaliteti estetike, temveč za kvaliteto skupinske izkušnje.

     

    Poleg pisanja je tvoj osrednji projekt tudi Pocket Teater Studio. Kako ga definiraš? Kakšna je bila zamisel tega prostora v začetku, kako se je koncept razvijal in kakšen je danes?
    Vselej sem ob pisanju rad sočasno počel nekaj, kar je uravnovešalo neizogibno samoto pisanja in tešilo mojo željo po fizično zahtevnejšem delu. Mnogokrat sta bili to filmska in gledališka produkcija, včasih pa sem se zatekal k različnim priložnostnim delom. V Ljubljani sem kaj kmalu dojel, da si bom, če bom svoj čas želel še naprej posvečati literaturi, filmu in gledališču, moral temu ustrezne pogoje omogočiti sam. Tako sem se odločil zgraditi svoj lastni studio. Nato sem pomislil, da bi tovrstno ugodnost delil z drugimi; sanjal sem, da bi PTS postal odskočna deska mladim, željnim ustvarjanja neodvisnega gledališča, ki bi se osvobodili subvencijskega lijaka. Izkazalo se je, da se motim. Namesto želje po osvoboditvi sem naletel na odvisnost in željo po pripadanju tovrstni shemi nagrad in subvencij.

     

    Če bi tak prostor postavil na obrobje ali v središče Sao Paula, Kolkate, Oaklanda ali Mexico Cityja, bi se navala sodelavcev, ki bi trkali na njegova vrata, moral otepati z bičem. Tu, v središču Ljubljane, prostor dostikrat predstavlja le prikupno črno škatlico, medtem pa se mladi gledališki ustvarjalci srečujejo na terasah kavarn, kjer načrtujejo svoje naslednje poteze infiltracije v ustaljeni sistem. Sedaj si želim le, da bi PTS še naprej predstavljal funkcionalni prostor za vsakogar, ki bi želel ustvarjati v njem, medtem ko sam ustvarjam lastne produkcije.

     

    Trenutno je v PTS-ju kar pestro. Ali se bosta program in ponudba še kaj širila?
    Mislim, da se bo to zgodilo spontano; kot se dogaja že dve leti, odkar smo prvič odprli naša vrata.

     

    Intervju je prevedla Pia Prezelj.

    Sorodni članki: