16. november, 2018 / Film/TV

29. LIFFe: Asako I & II (Netemo sametemo)

Žiga
Fabjan

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Je bil to smeh? Je bila žalost? Ne. Bila je čista sreča. Asako I & II je vstop v intimo dveh ljudi; v preplet sedanjosti in spomina, resničnosti in fikcije. Ne nazadnje pa zastavlja vprašanje, kako uspešno se zna človek orientirati v svetu tovrstne dvojnosti.

 

Govorimo o 7. celovečercu japonskega režiserja Ryusukeja Hamaguchija. Slednji si je prepoznavnost v filmskem svetu izgradil s filmom Happy Hour (2015), ki je prejel vrsto pohval na mednarodnih filmskih festivalih, Asako I & II pa je bil v okviru letošnjega Cannesa predvajan v sklopu za nagrado Palme d’Or (zlata palma).

 

Študentka Asako (Erika Karata) se na razstavi fotografij zagleda v šarmantnega lokalnega frajerja Bakuja (Masahiro Higashide) – ob odhodu z razstave se spogledata in se poljubita. Asako doživlja ta čas kot nekaj posebno čarobnega in se na Bakuja, s katerim kmalu postaneta par, močno naveže. Toda Baku nekega dne izgine – nihče ne ve, kam – in se ne vrne. Dve leti pozneje Asako po naključju spozna poslovneža Rjoheia, ki je na las podoben Bakuju. Sprva ne verjame, da ne gre za isto osebo, sčasoma pa ga bolje spozna in se vanj zaljubi. Njuno skupno življenje je vrsto let mirno, a vendar Baku nikoli ne izstopi iz Asakinih misli. Ali Rjoheia zares ljubi ali ljubi le njegovo podobo in spomin na Bakuja?

 

Asako3

 

Slog snemanja je izrazito japonski. Dolgi kadri z razdalje, uporaba bližnjih planov in počasni posnetki z včasih tehno včasih instrumentalnim glasbenim ozadjem so načini, kako Hamaguchi ustvari primerno atmosfero za vstop v intimo filmskih likov in napetost trenutka. Podobne lastnosti lahko pripišemo tudi drugim sodobnim japonskim režiserjem, kot je denimo Naomi Kawase.

 

Tudi način snovanja in razvijanja zgodbe je nekoliko neevropski. Asako in Baku se spoznata takoj na začetku filma, brez besed, zgolj z vizualnimi in zvočnimi filmskimi učinki. Tedaj se zdi, da gre za kliše, a se izkaže, da je bila globina tistega trenutka ključna za razumevanje nadaljnjega razvoja filma.

 

Nato se začnejo preizkušnje. Dvom v koherentnost in zaokroženost zgodbe je na polovici filma zelo upravičen. Zdi se kot kopičenje drobnih dogajanj, ki niso nujno vzročno-posledično povezana ali bistvena za grajenje likov. Toda izkaže se, da gre za pomembno stanje miru in kratkočasja, ki postopno pripravlja na zaključno dinamiko.

 

Asako2

 

Asako I & II je tip filma, ki učinkuje katarzično. Asako je na prvi pogled tako zelo nevredna empatije, da gledalcu skoraj ne preostane drugega – razen, če v filmu rad trpi – kot da ji nudi vse sočutje, kolikor ga zahteva. To sproži proces očiščenja, ki ga pogosto doživljam v japonski filmografiji. Z žalostjo, jezo ali smehom spremljamo junakinjina nihanja in na videz protislovne odločitve. Pa tudi način igranja in dialoga, ki bosta nepoznavalca japonskega filma v trenutkih preobrata dvignila na noge … V tem smislu lahko potegnemo vzporednice s starogrško tragedijo: z manifestacijo tragičnih likov na odru, se v gledalcu – po Aristotelu – ustvarijo občutki občutja sočutja in groze, ravno zato, da se občinstvo teh občutij notranje očisti.

 

Preigravanje večne tematike, kot je zaljubljenost, je v filmu izvirno, saj mu uspe kljub temu, da je glavni lik, Asako, večidel zgodbe površinski lik. Gledalec ne dobi nič globljega vpogleda v njeno duševnost, kot ga dobijo njeni (pogosto zmedeni, osupli) filmski prijatelji. A njeno vedenje je vendarle mogoče sprejeti kot njeno naravo – lik vseeno deluje živ, občutljiv. Njena dejanja niso nič bolj iracionalna kot dejanja katerega drugega zaljubljenca. Ravno sreča v nesreči, nekakšno upravičenje iracionalnega, je esenca filma. Pomenljivo je tudi to, da je zgodba v zaključku filma nefiksirana, v polni dinamiki – čeprav slika stoji. Ljubezen gradi in ruši, tudi ko navzven vse miruje.

 

Asako3

 

Toliko trenutkov, ko bi se film lahko zalomil (in razvrednotil samega sebe), kot jih je bilo v dotičnem Hamaguchijevem, ne vidimo pogosto. In ravno v tem je moje spoštovanje do režiserja: da ne naredi nepremišljenih rezov in se izogiba klišejev, ki jih včasih nervozno slutiš v zaključku povprečnejših kadrov – in se ne zgodijo.

 

Asako I & II je film, ki se vanj ugnezdiš, ki mu vse oprostiš in v katerega se, z nekaj magije, zaljubiš.

 

Napovednik:

Asako