12. november, 2018 / Film/TV

29. LIFFe: Trije obrazi (Se rokh)

Žiga
Fabjan

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Jafar Panahi od leta 2010 ne bi smel posneti nobenega filma. To mu je namreč za dvajset let prepovedala iranska vlada, skupaj s potovanjem v tujino in tako obiskovanjem filmskih festivalov. Decembra 2010 so ga na podlagi obtožbe o ogrožanju državne varnosti in agitiranju proti Islamski republiki celo obsodili na šestletno zaporno kazen, ki pa so jo naslednje leto omilili na do nadaljnji hišni pripor. Državo lahko zapusti le, če se odpravi na romanje v Meko ali kakšen zdravstveni poseg. Oseminpetdesetletni režiser pa je od takrat posnel že štiri filme. To ni film (In film nist, 2011, sorežija Mojtaba Mirtahmasb), ki je s svojim naslovom napovedal Panahijevo novo pripovedno paradigmo, je bil na USB ključku pretihotapljen na festival v Cannesu. Čez dve leti je njegova Zagrnjena zavesa (Pardé, 2013, sorežija Kamboziya Partovi) na Berlinalu osvojila srebrnega medveda za najboljši scenarij, leta 2015 pa je Taksi (Taxi), verjetno najbolj znan med njegovimi ilegalnimi filmi, na istem festivalu prejel nagrado za najboljši film. Letos je bil v Cannesu premierno predvajan film Trije obrazi, ki ga imamo priložnost gledati tudi na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu.

 

Panahijev novi film se začne s samomorilnim sporočilom obupane Marziyeh, posnetim s telefonom in poslanim režiserju. V njem ta obupano obtožuje Behnaz Jafari, da ji je že neštetokrat pisala, jo klicala, zaman poskušala priti v stik z njo, saj bi lahko le ona, tudi med ruralnim prebivalstvom izjemno popularna igralka, prepričala njene starše, da ji dovolijo oditi na študij v Teheran. Panahi svoji prijateljici pokaže posnetek, to seveda ogled videa pretrese in skupaj se odpeljeta v vas ugotovit, kaj se je s punco dejansko zgodilo.

 

ThreeFaces

 

Je res naredila samomor, ju morda samo izsiljuje, želi njuno pozornost? Je morda zmontiran? Kdo jima je video poslal, če se je zares obesila (video se konča s padcem telefona, po tem, ko si Marziyeh natakne zanko okoli vratu)? Kaj, če Panahi in Marziyeh sodelujeta? Ta možnost je stalno implicitno prisotna: Behnaz Panahija spomni, da ji je pred kratkim govoril o nekem scenariju za film o samomoru, režiserja med potjo kliče mama in ga gnjavi, zakaj ji laže, ko ji on zagotovi, da ne snema novega filma itn. Nenavadno se obnašajo tudi prebivalci vasi, ki jo obiščeta – kot bi pričakovali njun prihod in poskušali kar najbolje zaigrati svoje vsakdanje življenje. Ti so sicer morda v resnici takšni oziroma so se nenavadni zdeli le meni, gledalcu v ljubljanski kinodvorani (in prepričanje, da je Panahi vse naprej organiziral, res meji na teorijo zarote), a to niti ni tako zelo pomembno. Občutek negotovosti je verjetno ustvarjen namerno: skupaj z Behnaz Jafari na sovoznikovem sedežu njegovega terenca smo ob gledanju prepuščeni vodstvu milega režiserja, ki redkokdaj pove kaj nedvoumnega in stalno tudi sam deluje precej zmeden.

 

ThreeFaces

 

Panahi tako ustvarja edinstveno pripovedno tehniko nekakšnih kot-da-(ne)filmov, ki jih lahko snema kljub prepovedi iranske vlade in pošilja na mednarodne festivale. In z njimi širi svoje občutenje sveta: tokrat spoštovanje do žensk, ki jih družba utesnjuje in jim odreja vloge. Jih izkoristi, ko se ji zdi to koristno, kot v primeru slavne Jafari, ki z igranjem v telenovelah zabava množice – v vasi mlade Marziyeh, v kateri je »več satelitskih krožnikov kot ljudi«, jo na primer vsi prepoznajo in občudujejo. Iranske ženske tako lahko dobijo trenutek navidezne moči, a so ob starosti zavržene, kot se je zgodilo »tretjemu«, skritemu obrazu, nekoč slavni Sherezad, ki zdaj izločena iz skupnosti samotno prebiva na obrobju vasi. Nekoč skoraj kot boginja čaščena lepotica je zdaj ozmerjana kot »zabavljačka« in »puhloglavka«. Enako velja za Martiyeh: kaj si smrklja predstavlja, študij igralstva! Naj se raje poroči, če pa že hoče študirati, naj postane vsaj zdravnica ali inženirka, drugo tako ni uporabno.

 

Kljub vsemu pa se Trije obrazi končajo bolj medlo, Panahi in Behnaz Jafari se odpeljeta nazaj v Teheran, zdi se, kot da sta nekako uspela prepričati Marziyehne starše, a nič ni zares jasnega. Proti iskrivi politični satiri v Taksiju Panahijev novi film izgublja moč, ostaja sicer izjemno prijetna gledalska izkušnja, ne morem pa reči, da se je z njim presegel.

 

Napovednik:

                                                            
ThreeFaces1