21. november, 2018 / Film/TV

29. LIFFe: Kafarnaum (Capharnaüm)

Tomaž
Rode

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Kafarnaum libanonske režiserke Nadine Labaki pripoveduje zgodbo dvanajstletnega dečka Zaina, ki se odloči tožiti svoja starša, ker sta mu dala življenje. Premisa filma je prešibka, da bi jo lahko sprejeli brez zadržkov, hkrati pa je njegov ogled tako močna izkušnja, da je gledalec pripravljen skoraj vse odpustiti, predvsem zahvaljujoč izvrstnim predstavam igralske zasedbe.

Zainov neposreden odgovor na sodnikovo vprašanje nam osnovno idejo filma predstavi že v uvodu – staršema ne more odpustiti, da sta ga spravila na svet. Iz otrokovih ust te besede odmevajo izredno močno in se dolgo zadržijo v zavesti gledalcev, zato se v naslednjih prizorih ne moremo znebiti občutka, da upravičujejo radikalnost izrečene izjave. Jasno, dogodki v filmih si vedno sledijo z nekim namenom, toda prozorna instrumentalizacija Zainovega trpljenja otežuje gledalčevo sočustvovanje in ima nasproten učinek od želenega.

Kljub temu usoda dečka, ki je prisiljen v pobeg od doma in prezgodnjo odraslost, sčasoma zaživi. Zain Al Rafeea svojo vlogo energičnega in trmastega, a ljubečega upornika odigra z izjemnim občutkom za čustvene nianse. Natančnost, s katero izrazi mešanico skrbi in jeze ter odraslega občutka dolžnosti in otročje trdoglavosti, kaže na izjemno občutenje zgodbe, znotraj katere deluje.

V osrednjem delu se Kafarnaum otrese začetne turobnosti, kar omogoči, da se v bolj sproščenem ozračju odvije nekaj njegovih najbolj ganljivih trenutkov. Ko Zain na avtobusu sreča moža, našemljenega v človeka-ščurka, ponesrečeno kopijo Spidermana, skupaj izstopita pri propadajočem zabaviščnem parku, kjer je zaposlen. Tam je zaposlena tudi Rahil, ki Zaina vzame k sebi in mu zaupa skrb za svojega sina Yonasa. Spretno vpeljan humor povzroči nekaj kolektivnega nasmihanja ironiji usode, medtem ko zarjaveli vrtiljaki in zapuščene stojnice služijo kot pomenljivo okolje, kjer se odvija življenje novonastale družine.

Da se bo morala oaza upanja končati, je jasno od trenutka, ko jo začutimo. Tudi način, kako se sreča trojici izteče, lahko predvidimo že dolgo preden se zares odvije. Tudi sicer velja, da je moč približevanje glavnim mejnikom filma občutiti že z razdalje in je povečini možno natančno napovedati, kdaj se bodo zgodili. V tem primeru pa predvidljivost ne prinaša upada napetosti v pripovedi, ampak njeno stopnjevanje, saj jo občutimo kot predeterminiranost premikov v življenjih osrednjih likov. Ne glede na njihovo marljivost je bolečina, ki jim je namenjena, neizogibna.

Stopnjevanje njihove nesreče se nadaljuje vse do sklepnega dela, ki ponudi pojasnilo, kako je Zain, ki ni imel dostopa do najosnovnejših državnih servisov, prišel do sodišča. Na žalost bi bilo bolje, če tega pojasnila ne bi bilo. Zain je namreč poklical na televizijsko oddajo, ki opozarja na socialno problematiko, in prosil za priložnost, da toži svoje starše. Medijska pozornost, ki jo je deležen, daje misliti, da gre za sicer prazno tožbo, ki usmeri pozornost javnosti na pereče družbeno vprašanje.

K1

Dejstvo, da se zavest javnosti pojavi kot osnovni motiv glavnega zapleta, izprazni velik del naboja prvih prizorov na sodišču. Če lahko torej rečemo, da je sodni postopek predstava, ki ima namen opozoriti na konkretno socialno stisko, ne moremo mimo dejstva, da lahko podobno trdimo za film v celoti. Pri tem je najbolj moteče, da nedomišljenost njegovega ključnega gradnika povsem odvzame pomen prikazani tragiki, saj jo spremeni v sredstvo za potrebe medijske akcije.

V trenutkih pred koncem nam direktor fotografije, Christopher Aoun, ponudi nekaj najbolj prepričljivih kadrov filma. Pogled na brezkončen labirint kafarnaumskega naselja skupaj z vrvežem njegovih ulic nam predoči okolje kaosa, v katerem odrašča protagonist. Portret dečka pa nas spomni, da smo ga, ne glede na očitne pomanjkljivosti filma, imeli gledalci iz srca radi.

K2

Film doseže izredno čustveno energijo in mu je zato težko očitati, da je v svojih prijemih preveč neposreden, obenem pa ne moremo pozabiti na popoln polom nosilnega elementa zgodbe. Mešane kritike bodo dajale vtis, da gre za povprečen film. Resnica je drugačna – Kafarnaum ne bo pustil nikogar ravnodušnega. Na žalost pa ostane, tako od znotraj kot od zunaj, pripoved o neizkoriščenem potencialu.

Napovednik: