18. november, 2018 / Film/TV

29. LIFFe: Ederlezi Rising, Mala bela laž, Oni, Utoya – 22. julija, Zdravilec

Žiga
Fabjan

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ederlezi vzhaja (Ederlezi Rising, rež. Lazar Bordoza, Srbija, 2018)

Piše: Rina Pleteršek

Ocena: –

 

Srbski film Ederlezi vzhaja je v letošnjem letu navdušil komisije na nekaj festivalih in tam pobral več nagrad, zlasti za režijo. V filmu nastopata dva slovenska igralca: Maruša Majer, katere potenciala režiser sploh ni izkoristil, ter Sebastian Cavazza, ki občinstvo ves film muči s svojo neposlušljivo angleščino. Dogajanje je postavljeno na krov vesoljske postaje korporacije Ederlezi, kjer spremljamo kozmonavta Milutina (Sebastian Cavazza) in ženskega android (ginoida) po imenu Nimani (Jessica Stoyadinovic-Stoya). Film, ki režijsko zelo očitno posnema delo Ridleya Scotta in Andreja Tarkovskega, uspe vizualno ujeti veličino vesolja. Kadri, ki segajo izven vesoljske postaje, so zato veličastni. A kaj, ko je razvoj zgodbe popolnoma predvidljiv in nezanimiv. Prikaz ljubezni med človekom in ginoidom, ki naj ne bi bila sposobna ljubiti, a ji Milutin (človek-bog) podeli svobodno voljo, je stereotipen in neinteresanten. Izgleda, kot da režiser računa na pozornost, pridobljeno zaradi kastinga porno zvezde in precejšnjo mero intimnih prizorov, s katerimi se bohoti film, čeprav ti v njem niso potrebni. Razvoj likov je (prav tako kot zgodba) mizeren in le slabo sledi vzorcu, ki so ga pred njim postavili drugi filmi in serije (Ex Machina, Westworld). Še bolj tragično je dejstvo, da glavna igralka, ki po izobrazbi to pravzaprav sploh ni, prekaša prvaka slovenskega filma. Kljub temu da napovedniki in opisi filma napovedujejo kritiko kapitalizma in nasploh družbeno kritiko, ta v samem filmu ni opazna, četudi jo gledalec išče od začetka do konca. Ederlezi vzhaja gledalcu ne da misliti, ogled zgolj zaradi peščice lepih kadrov pa tudi ni vreden.

 

Rezultat iskanja slik za ederlezi rising

 

Mala bela laž (La Mentirita Blanca, rež. Tomas Alzamora; Čile, 2017)

Piše: Lara Mihovilović

Ocena: +

 

»Mala bela laž je apel vsem, da ne verjamemo vsemu, kar preberemo in kar vidimo, zato je tudi v filmu veliko izmišljenih zgodb, a osnovna zgodba o novinarju je vendarle resnična,« je po projekciji dejal Tomas Alzamora.

 

V majhnem čilskem mestu se lokalni novinar Edgardo (Rodrigo Salinas) na vse pretege trudi ohraniti službo in povečati naklado časopisa. Ker resničnih zanimivih novic ni, si jih preprosto začne izmišljevati. Nekega dne napiše članek o obisku vesoljcev, ki naj bi za seboj pustili žitni krog in v mestu sproži pravo norijo. Ljudje začnejo množično kupovati časopis in pripovedovati kako so videli vesoljce. Na videz nedolžna laž Edgarda in njegovega pomočnika Vladimirja (Ernesto Meléndez) pa pripelje do velike laži finančnega podpornika mesta, Don Fabiana (Daniel Antivilo), t. i. lokalnega tajkuna, ki pod pretvezo proda zemljišča prebivalcev za gradnjo jezu. Edgardo se znajde pred moralno dilemo – priznati svojo laž in razkrinkati podle poteze Don Fabiana ali za vsako ceno ohraniti svojo novinarsko kariero?

 

Debitantski film mladega Alzamore nam slikovito prikaže življenje lokalne čilske družbe ter nam zastavlja številna vprašanja, povezana z medijsko svobodo, resničnostjo in močjo medija v majhni skupnosti, kjer je včasih časopis edini stik z zunanjim svetom. S pravo mero humorja in resnosti, solidno razdelanimi liki in preprosto, univerzalno temo gledalca pritegne kljub nekaterim začetniškim pomanjkljivostim in določenim preveč statičnim prizorom.

 

Mala bela laž je film, ki na humoren način odpira številna moralna vprašanja in spodbudi k razmišljanju.

 

Malabelalaz

 

Oni (Loro, rež. Paolo Sorrentino, Italija, Francija, 2018)

Piše: Lara Mihovilović

Ocena: +

On je karizmatičen, bogat, prebrisan, samovšečen, samozavesten, oni pa so ubogljivi, zvesti, podrejeni njemu. On je glavni mož italijanske politike, Silvio Berlusconi, oni pa so njegovi tesni sodelavci, prijatelji, člani njegovega ožjega kroga. Berlusconijev svet se nam kaže skozi oči mladega Sergia (Riccardo Scamarcio), ki si želi postati del njih, zato prireja razvratne zabave v svoji luksuzni vili, trguje z mladimi dekleti in jih kot spremljevalke pošilja na različne dogodke. Silvio (Toni Servillo) pa se bolj kot z dekleti ukvarja s svojo ženo Veronico (Sofia Ricci) in vrnitvijo na politični prestol Italije. Svojim volivcem v stilu dobrega trgovca prodaja obljube, ki jih, kar je najbolj zanimivo, tudi uresniči. Film se konča s prizorom potresa v Aquilli, kjer je premier obljubil nove bloke in novo protezo obupani gospe. Življenje Berlusconija je precej razburkano, pa vendar se po vseh vzponih in padcih zdi, da slednji še naprej vztraja v svojem zasanjanem svetu in življenjskem slogu la dolce vita.

Film Oni je ekstravagantna, nenavadna, na trenutke celo preveč razvratna odslikava značilnega italijanskega temperamenta in duha – zabaven, satiričen prikaz življenja na veliki nogi.

 

Rezultat iskanja slik za loro 2018

 

Utoya – 22. julija (Utoya 22. juli, rež. Erik Poppe; Norveška, 2018)

Piše: Martin Justin

Ocena: O

 

Strinjal bi se s Varietyjevim kritikom Guyjem Lodgeom, ki je zapisal, da ne gre zanikati tehnične dovršenosti v enem kadru posnetega filma, vse ostalo na njem pa je odprto za debato. Poppova rekonstrukcija pokola na norveškem otočku Utoya je namreč boleče neposredna. S kamero v roki sledi najstnici Kaji, najprej ko se ta druži s prijatelji in krega s sestro, nato ko beži pred streli, ki odmevajo vse naokoli, išče sestro, drži roko dekleta, ki ustreljeno umre … večina filma je čista groza, tesnoba.

 

Poppov eksperiment (če mu lahko tako rečem) uspe nekaj tistega, kar so doživeli obiskovalci poletnega tabora norveške delavske stranke, prenesti v kinodvorano. O vrednosti te izkušnje ne bi razpravljal, rečem lahko samo, da bi čisto dobro shajal tudi brez nje. In v tem je film morda problematičen – če ne more ponuditi ničesar drugega kot koščka trpljenja tistih otrok in mladih, če o pokolu ničesar ne pove in se osredotoči zgolj na trpljenje žrtve, je potem res smiseln in vreden ogleda? V razvnetem svetu, kjer nek beli moški iz ideoloških razlogov ubije 77 ljudi, najbrž ne potrebujemo še umetno poustvarjati tega sovraštva, strahu in trpljenja.

 

Utoya22

 

Zdravilec (Isčelitel, rež. Gjorče Stavreski; Makedonija, 2017)

Piše: Lara Mihovilović

Ocena: +

 

Debitantski film režiserja Gjorčeja Stavreskega je črna komedija o čudežnem kolaču, ki lajša bolečine in zdravi. Vele (Blagoj Veselinov), železniški mehanik, po naključju najde paket z drogo, v katerem se skriva čudežno zdravilo, ki se začne s črko m (marihuana) iz katerega očetu, ki je zbolel za rakom, pripravlja omenjeni kolač. Slednji očeta obudi od mrtvih in ga navduši. Novica o čudežnem kolaču se hitro razširi med sosede, ki od Veleta, »Zdravilca«, zahtevajo recept. Težave mu povzročata tudi  zločinca, ki zahtevata vračilo ukradene robe, a se na koncu z Veletom uspeta dogovoriti, saj lahko čudežni kolač pomaga tudi gluhemu kriminalcu.

 

Film prikaže večplastno zgodbo in odnose v družbi, ki se spopada s korupcijo, kriminalom, nedelujočim zdravstvenim sistemom in splošnim družbenim nezadovoljstvom. Odnos sina Veleta in očeta Sazda (Anastas Tanovski) je ujet v skupno tragično preteklost – izgubo mame in brata. Vele vse to počne, da bi pomagal očetu, ki sinu ne zna odpreti duše in srca ter mu vsaj enkrat v življenju pokazati, da ga ima rad. Ko se soočita s tragično preteklostjo in boleznijo, začne njun odnos rasti in se poglabljati.

 

Svojevrsten čar dajejo filmu satirični dialogi in humoristični elementi, ki blažijo krut, brezizhoden makedonski vsakdan. Zdravilec je po dolgem času film, ki prinaša svežino, zabavo, pristnost in enostavnost.

 

Zdravilec

 

 

 

 

Untitled collage