21. Festival dokumentarnega filma: 1. sklop kratkic

Evelin
Bizjak

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Džamilina ljubezen (rež. Aminatou Echard)

Težko dovolj poudarim, kako popolna je bila moja ignoranca do Kirgizistana, Kirgizov in njihove literature. Komaj sem vedel, da država obstaja; če bi malo pomislil, bi verjetno lahko sklepal, da je bila nekoč del Sovjetske zveze in se danes bode z najrazličnejšimi težavami, ki ji preprečujejo, da bi jo države prosvetljenega razvitega sveta sprejemale medse. Še sanjalo se mi ni o obstoju neke knjige, Džamiline ljubezni, zgodbe o mladenki, ki si je upala sprejeti samovoljno odločitev in v posmeh vsem družbenim konvencijam pobegniti z ljubimcem. Letošnji Festival dokumentarnega filma mi je to knjigo in utrinke Kirgizistana omogočil spoznati na precej ganljiv način: skozi klepet kirigizijskih žena, njihove refleksije o zgodbi, ki so jo tam očitno vsi brali.

Dokumentarec režiserke Aminatou Echard pa je prav toliko kot ganljiv in sanjav s svojimi zrnatimi 8-milimetrskimi posnetki tudi boleč, večina govornic še preveč dobro pozna Džamilino situacijo in se lahko z njo poistoveti. Za razliko od literarne junakinje sicer lahko delajo, imajo izobrazbo in volilno pravico, hkrati pa še vedno ne morejo odločati o najbolj intimnih vidikih lastnih življenj. Skoraj vse so se poročile po dogovoru, nekatere so kot deklice celo ukradli zavrnjeni snubci, druge morajo preživljati moževo družino, skrbeti za otroke, ustrezati hkrati tašči in možu … Vsem pa se je s pomočjo te knjige odprl pogled na ljubezen, dimenzijo njihovih življenj, ki v družbi še vedno nima odkazanega mesta.

Ocena: +
Piše: Martin Justin

Dzamilinaljubezen

John McEnroe: Cesarstvo popolnosti (rež. Julien Faraut)

John McEnroe je bil sredi osemdesetih let skoraj popoln teniški igralec. Nepremagljiv, koleričen in konflikten, pravi medijski magnet in športni fenomen. Francozi so ga na odprtem prvenstvu v Roland Garrosu leta 1984 zato analizirali s prav posebnimi kamerami, ki so spremljale zgolj njegovo gibanje. Režiser Julien Faraut je iz arhivskih posnetkov sestavil bizarno analizo genialnega atleta.

To je tip dokumentarca, ki premleva realnost športa, uporablja citate Jean-Luca Godarda, kaže slabe računalniške animacije, igra glasbo skupine Ramones, vsebuje avdio odsek iz filma Pobesneli bik (Raging Bull, 1980) in prikazuje teniške posnetke z glasbeno spremljavo Mozartovega klavirskega koncerta v C-duru. Zmešan, kot je bil v najboljših časih John McEnroe.

Narativni spremljevalec išče vzporednice med dokumentarnim filmom in tenisom, le da je tenisač tokrat v vlogi režiserja, ki narekuje tempo in reže kadre s tem, da skrajša točko in pride na mrežo. McEnroe je bil mojster tega, da je kontroliral potek tekem in vedno, ko mu je nekdo želel zasesti režiserski stolček, je svoje nezadovoljstvo stresel nad sodnike. Tehnikom filma je sporočil, zakaj je prišlo do prekinitve.

Največja kvaliteta tega kvazi-dokumentarnega filma, ki nosi naslov po »podlem dečku« tenisa in uspava z neživljenjsko pripovednostjo, so arhivski posnetki tekem in do sedaj redko slišanih prepirov med McEnroejem in glavnimi sodniki.

Ocena: –
Piše: Gal Jerman

McEnroe

Lep pozdrav iz svobodnih gozdov (rež. Ian Soroka)

Vedno se zdi zanimivo, ko kakšen tuji režiser posname kaj o Sloveniji. Težko se je upreti spraševanju o podobi, ki si jo bo ob ogledu o državi ustvari gledalec. Kako tuje/domače/nenavadno/samoumevno se mu zdi videno? Še bolj pomembno: kaj v prikaz snovi vnašajo sami ustvarjalci filma, kaj se jim zdi pomembno in kaj ignorirajo?

Ameriškega režiserja Iana Soroko so pri nas očitno zelo fascinirali lovci, ki oponašajo živali, še bolj pa razvoj gozdarstva in različne metode prevažanja lesa v dolino. Njegov film, ki prijetno niha med prikazom zgodovine in idilične narave, sicer pripoveduje o partizanskem boju v Kočevskem rogu, a arhivske posnetke, simpatična pričevanja domačinov in zgodbe vodiča po Bazi 20 pogosto prekinjajo dolgi posnetki gozdarjev, lovcev in jamarjev pri njihovem delu – ti umirjajo tempo, hkrati pa prispevajo tudi k sporočilnosti. Zaradi njih film prav toliko kot o boju za svobodo govori o gozdu, kjer je ta potekal. Odnosa med tematikama sicer ne eksplicira zares. Zdi se, da režiser ni hotel posneti dokumentarca o »vlogi gozda v partizanskem boju« ali obratno, o »mestu partizanov v dolgi zgodovini Kočevskega roga«, temveč o svojem srečanju z lokalnimi prebivalci ter njihovem srečanju in ponavljajočem se srečevanju z dogodki med leti 1941 in 1945.

Ocena: O
Piše: Martin Justin

Leppozdravizsvobodnihgozdov

Sakawa (rež. Ben Asamoah, 2019)

Tako muslimanski kot krščanski verniki afriškega zahoda se v želji po »instant« udejanjenju svojih želja pogosto obračajo na tisto duhovno prakso, ki realizacije ne obeta šele v posmrtnem življenju: prakso vudujskih šamanov. Ti obredi, v evropski kulturni spomin zasidrani predvsem pod stereotipnima pojmoma prebadanja lutk in črne magije, se pravzaprav osredotočajo na ceremonialno prakso doprinosa in blaginje ter so osrednji del Sakawe; organizirane spletne goljufije, ki jo v Gani opravlja veliko število mladih. Tehnologija in starodavna mistika sta dve skrajnosti, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, pa vendar ju nekaj druži: prevara. Mednju Ben Asamoah, belgijski režiser ganskih korenin, zasidra svoje lucidno kinematografsko oko. Prek vključujočega režijskega pristopa, ki se vzdržuje moralne sodbe, se znajdemo v samem jedru ljubezenskih spletnih prevar. Medtem ko opazujemo, kako Ganci na deponiji elektronskih odpadkov brskajo za starimi diski, kako s pomočjo aplikacij za spreminjanje glasu »strankam« izpovedujejo ljubezen, in kako po navodilu (večkrat prevarantskih) šamanov skrbijo za kokošje jajce, prek drobcev osebnih stisk spoznavamo tudi težavnost njihove bivanjske situacije.

Asamoah se je osredotočil na tisto skupino posameznikov, za katere je spletna prevara ena redko dostopnih oblik zaslužka in za katero ti upajo, da bo le prehodna postaja na poti do samouresničitve. S tem je filmu pridodal močno angažirano noto: opozoril je na visoko stopnjo brezposelnosti in na primanjkljaj infrastrukture, ki mladim, čeprav izobraženim, skoraj onemogoča dostop do zakonitega vira preživetja. Čudovit film, kateremu uspe tudi to, da se skozi perspektivo, ki nas obravnava kot potrošniško blago, prebivalci razvitih držav na nov način soočimo sami s seboj.

Ocena: +
Piše: Evelin Bizjak

Sakawa

Zasužnjena ženska (rež. Bernadett Tuza-Ritter)

Madžarska režiserka Bernadett Tuza-Ritter je svojim dokumentarnim filmom naredila dve stvari. Najprej: povedala je šokantno in poučno zgodbo, naredila odločen korak k ozaveščanju o sodobnih, suženjstvu podobnih odnosih, ki očitno kot plesen uspevajo tudi v evropskih domovih. In pomembneje: pomagala je spremeniti eno izmed takšnih zgodb. Zgolj s svojo bližino in zanimanjem je 53-letno Mariš spodbudila, da je zavrgla svoje služabniško ime, pobegnila od izkoriščevalske družine in ponovno zaživela kot svobodna ženska Edith.

Leto in pol ji je sledila s svojo kamero. Snemala jo je med rabutanjem ringlojev na poti iz službe in nabiranjem rož, kuhanjem in pospravljanjem za druge brez plačila, kinkanjem na vlaku med potjo na nočno izmeno čistilke v tovarni, med kosilom, ki ga je morala sama preživeti na stopnicah v predsobi in ga nadomestiti s še eno cigareto … dokumentacija se je končala z Marišinim begom in ponovnim snidenjem s hčerjo.

V filmu režiserka s kamero iz roke tako počasi razkriva, kot pravi sama, »spone psihološke ječe«, ki Mariš prepričujejo, da bi se iztrgala iz izkoriščevalske situacije. Posnetke nekajkrat prekine tekst, ki priskrbi potreben kontekst in predzgodbo; čustveno ozračje prizorov je pogosto poudarjeno še z glasbo, a ta niti ni zares potrebna. Dovolj pove že sama slika.

Ocena: +
Piše: Martin Justin

Zasuznjenazenska
Džamilina ljubezen (rež. Aminatou Echard)
John McEnroe: Cesarstvo popolnosti (rež. Julien Faraut)
Lep pozdrav iz svobodnih gozdov (rež. Ian Soroka)
Sakawa (rež. Ben Asamoah, 2019)
Zasužnjena ženska (rež. Bernadett Tuza-Ritter)