• Datum objave: torek, 11. julij 2017
  • 10 najboljših animiranih filmov za odrasle, 2. del

    Nadaljujemo s crème de la crème animacijo, ki služi sporočilu filma, kar sem izpostavila kot glavni kriterij seznama risank za odrasle. Preden zaključim, bom naštela še nekaj ogleda vrednih filmov, ki niso na tem seznamu, a so še kako relevantni in vabljivi dosežki sedme umetnosti.

     

    Kultni film Richarda Linklaterja Waking life (2001) se ukvarja z naravo sanj, kar je tudi mikalo Satoshija Kona v Papriki (2006). A Scanner Darkly (2006) je še en Linklaterjev dragulj, ki se igra z »umazano« animacijo, saj je bilo treba igrani film tako kot pri Waking Life »prebarvati« v animirani v post-produkciji. Satoshi Kon pa je po filmu Perfect Blue (1997) nadaljeval z motivi kričeče japonske kulture, ki žre posameznikovo identiteto, s še eno mojstrovino – Millennium Actress (2001). A vendar je zanimivo, da je morda še najbolj znan po povsem realističnem, a dokaj sentimentalnem poklonu dobrosrčnosti navadnih ljudi v »patetični« japonski odiseji Tokyo Godfathers (2003). Tudi za vseh osem fascinantnih filmov Renéja Lalouxa ni prostora, lahko pa dodam le to, da zgodovina filma še ni poznala tekmeca za »bolj francoski« in sodoben način, da se krvavi diktaturi pokaže srednji prst. Ko smo že pri estetiki srednjega prsta, je lascivna ameriška komedija o mački Fritz the Cat (1972) Ralpha Bakshija provokativno spremljala delirije navduševanja nad seksom in psihadeličnimi drogami druge generacije ameriških hipijev – nujen ogled za današnje obiskovalce Metelkove.

     

     

    Še ena risanka za odrasle, ki je ni na seznamu, ker sem se skušala izogniti magičnemu realizmu Ghibli studia, a si še kako zasluži omembo, je Rdeča želva (La tortue rouge, Michael Dudok de Wit, 2016). Zgodba je zasnovana kot pravljica in zahteva od zahodnjaškega gledalca, da se odpove svojemu linearnemu, strogo vzročno-posledičnemu načinu mišljenja in gleda film z bolj splošnega, primernega, pravzaprav otroško nepripravljenega gledišča. Človek si prizadeva, da bi zapustil samotni otok, a mu vsakič prepreči pot rdeča želva, zato jo ubije. Kmalu se pokesa in truplo mrtve želve oživi ter se preobrazi v prelepo žensko, ki jo vzljubi, ona pa mu rodi otroka. Plimovanje življenja in smrti je nežno preslikano s klasično Ghibli animacijo, film pa se igra z barvami, da na filmskem platnu inteligentno loči med sanjami in magičnim realizmom na filmskem platnu. Kot sem že omenila, Rdeče želve ni na seznamu le zato, ker si Ghiblijevi filmi zaslužijo svoj seznam, o čemer je za Koridor že pisala Eva Konič.

     

     

    1. Trojčica iz Bellevilla (Les Triplettes de Belleville; rež. Sylvain Chomet; Francija, Belgija, Kanada, Anglija, Latvija, 2003)

     

    Leta 2011 je Hazanaviciusev Umetnik (The Artist, 2011) želel priklicati v spomin ero nemega filma, vendar tega nikomur ni uspelo storiti na tako prepričljiv in ljubek način, kot je Sylvainu Chometu z animacijo v Trojčicah iz Bellevilla. Chomet je s čednimi in duhoviti podobami gospe Souze in debelega psička Bruna pokazal, da je lahko jezik animacije čist filmski jezik. Ko njenega vnuka, zanesenjaškega kolesarja Championa, ugrabijo med dirko Tour de France, prikupna gospa Souza spozna Trojčice iz Bellevilla, nekdanjo glasbeno jazz skupino, ki ji pomagajo rešiti vnuka. V Trojčicah animacija zamenja dialoge. Championove noge so trikrat večje kot ostali deli telesa, sedi na stolu, medtem ko je na tehtnici, ki zvoni, če slučajno poje več, kot bi smel profesionalni kolesar. Vsaka malenkost je poudarjena in nobena podrobnost spregledana, gledalec se lahko le sprašuje, kako bi sam izgledal v domišljiji animatorja. Tudi Persepolis (2007) se zanaša na pretiravanje, vendar pa še nobenemu režiserju ni uspelo izčistiti jezika animacije tako dobro in igrivo, kot je to uspelo Chometu.

     

     

    1. Kakšen lep dan (It’s Such a Beautiful Day; rež. Don Hertzfeldt; ZDA, 2011)

     

    Namesto da bi ameriško animacijo uvedla s Hollywoodom, sem se raje odločila za manj znan film Dona Hertzfeldta, Kakšen lep dan, ki se zanaša na najbolj nezapleteno animacijo s preprosto risbo človečka Billa. Ta 50-minutna zgodba o človeku, ki zaradi nevroloških težav začne izgubljati spomine in mu jih možgani nadomeščajo s halucinacijami, bi lahko bila veliko bolj kultni film. Animacija popelje v Billov zdrobljen svet, ki je popolnoma raztrgan med obupom zaradi prihajajoče smrti in lažnimi spomini. Ni dialogov, vsevedoč Hertzfieldt pripoveduje v offu, čigar glas razkriva nepotrpežljivega, inteligentnega mladeniča, ki obžaluje Billovo usodo. Film je tako čudaški, da je na meji z norostjo, hkrati pa je topel in človeški, intimen in introspektiven, kar doseže z uporabo kontrasta med preprosto animacijo in kompleksnostjo Billove psihe. Konec je popolnoma nepričakovan in umetniško tako premišljen, da ga je nemogoče pozabiti.

     

     

    1. Anomalisa (Anomalisa; rež. Duke Johnson, Charlie Kaufman; ZDA, 2015)

     

    Anomalisa je skovanka iz Lise in anomalije ter je vzdevek punce, čigar glas je edini, ki ga glavni junak Michael lahko ločuje od glasov vseh drugih junakov. Odločitev avtorjev, da uporabi glasove le treh igralcev, poudarja čudaškost filma in eksistencialno krizo glavnega junaka, zato je Anomalisa predvsem alegorija o depresiji. Lutke, s pomočjo katerih je animiran, pa so simboli izumetničenosti medsebojnih človeških odnosov. Emocionalen višek filma je prizor ljubljenja Lise in Michaela, za katero je bilo treba delati z lutkama kar tri mesece. Prizor odkriva gledalcem bolj topel odtenek zgodbe o Michaelu, ki v melanholiji izgublja svojo identiteto. Anomalisa nam namreč sporoča, da se je kljub temu, da so meje med ljudmi nepremostljive, vendarle mogoče dotakniti drugega bitja, če si priznamo, da je osamljenost, ki jo trpimo, skupna vsem ljudem. Charlie Kaufman je zaslužen tudi za kultni film Biti John Malkovich (Being John Malkovich, 1999), kjer lutke simbolizirajo odnos med dušo in telesom. Zanimivo je spremljati, kako se  simbol lutk razvija v njegovem opusu.

     

     

    1. La Planète Sauvage (La Planète Sauvage; rež. René Laloux; Francija, Češkoslovaška, 1973)

     

    V nasprotju z že izpostavljenim vodilnim kriterijem tega seznama je mogoče, da animacija filma La Planète Sauvage služi le temu, da nadomesti to, česar posebni učinki niso bili zmožni v sedemdesetih letih. Vendar je to le del resnice. Za pretresljivo vizualno podobo filma je odgovoren znameniti ilustrator Roland Topor, ki je obdržal svoj edinstveni slog in ustvaril najbolj čudovite prizore v animiranem filmu. Gibanje slik je nerodno v primerjavi z današnjo animacijo, ampak Toporjeve psihadelične risbe bodo za vekomaj hipnotizirale vsako publiko. Dvomim, da bi otrok lahko razumel razsežnost zgodbe na tem fantastičnem, divjem in futurističnem planetu, ampak vsakdo lahko začuti, da krvavo rdeče oči modrih velikanov, ki se igračkajo z ranljivimi ljudmi, nosijo globlji pomen.

     

     

    V zgodovini umetnosti se redkokdaj pojavlja zares veliko delo, ki se tako ali drugače ne dotika svoje sodobnosti. La Planète Sauvage je alegorija ruske invazije Češkoslovaške in je polna inteligentnih namigov na tragične učinke totalitarističnega sistema, ki je kot uri podoben stroj, s katerim velikanska najstnica Tiwa kontrolira gibanje svoje igračke in sužnja Terra. Sporočilo drobne risbe je ogromnega pomena: diktator, ki lahko nadzoruje čas svojih hlapcev, kontrolira tudi njihova telesa, kar film izenačuje s fizičnim nasiljem. Vredno je omeniti, da filmi Renéja Lalouxa odkrivajo nepravično usodo filmske umetnosti – čez sto let bo morda smisel Toporjevih risb izgubljen z generacijami, ki se ne bodo spominjale 2D animacije in se jim bo že Cameronov Avatar (2009) zdel primitiven. Tudi če upoštevamo najneposrednejšo definicijo filma, ki pravi, da gre le za gibanje slik, je razvidno, da se nekaj korenitega spremeni v opazovalčevem odnosu do razigranih, živih slik.

     

     

    La Planète Sauvage ni preprosto futurističen film. Kot je razvidno pri filmih kot sta Technotise (2009) in Ghost in the Shell (1995), obstaja močno nagnjenje futurističnih del k temu, da želijo napovedovati prihodnost. Leta 2017 se nam zdi smešno, da je Mamoru Oshii leta 1995 mislil, da bomo že 2029. leta branili državo pred hekerji z roboti. V tem smislu pripada La Planète Sauvage brezčasnosti. Glavni junak Terr bo ustvaril umetni, istoimenski planet, kar namiguje na francosko besedo la Terre, ki lahko pomeni planet Zemlja. Torej je možno, da film ne govori o prihodnosti, ampak o preteklosti. Konec koncev, ni pomembno. Čeprav je pobuda za snemanje filma, kot je La Planète Sauvage, družbeno angažirana, je zgodba te mojstrovine vendarle primerna današnjemu času.

     

     

    Sorodni članki: